V torek bo prvi julij. Dan, ko se zame konča stara teatrska sezona. Dan, ko se začne nova. Dan, ko si odprem buteljko, nazdravim staremu in zavriskam novemu. Dan, ko zares praznujem Srečno novo leto in vesel jutri! Read more »
Jutri. Prva premiera. Radovljica. Končno. Read more »
Utrujen od svoje domovinske dolžnosti: stradat ali premaknit betonske teglce, sem jo urno podurhal štrene mešat na francosko. V Parizu, v ulici med pasjimi dreki in babilonom hrupa med priseljenci ni bilo videt nič posebnega. Samo tisti blesavi stolp je štrlel ven iz vseh razglednic in vsi so okrog nosili tiste dolge kruhce. Nikoli nisem razumel te dolžine. Je to šala na račun francoskih tičev ali šala na moj budget, ker sem dal v Parizu, v ulici med pasjimi dreki in babilonom hrupa med priseljenci, za dva velika pira in enega malega natanko enaindvajset eurov. Mnjami. Tile žabarji nas že ne bodo okrog prinašali, pa smo naročili še eno rundo. Njim v Alo, Alo brk in nam na slavne slike našega Pilona. In ja: cena je bila tudi v drugo ista. Merde. Read more »
Pograbili so me na amsterdamskem letališču, me vtaknili v bus in odpeljali na mrzlo obalo severnega morja. Megla je tisti dan vlekla čreva in veter je plesal dance or die z valovi, ki so butali ob svetilnik, da je celo lučka, ki se ponavadi od poguma napihuje kot žaba, zamijavkala od strahu in so ladje z morja tulile na pomoč, ko smo se vkrcali na hidrogliser, da nas bi popeljal na konec dolgega potovanja dneva in sem postal Boga boječ in v Marijo verujoč, ko sem videl natakarja, ki je podrsal po viga vaga podnju ladijske restavracije, srečal svojo glavo in rob hladilnika. Zvezdice so poletele po kajuti in smo si naročili še eno bloody Mary oziroma bloody Maarten, kot je bilo ubogemu mojstru strežbe na ladijski liniji za otok Terschelling, Frieseland, Netherland, ime, in ni častil runde za pot v neznano, ker so ga odpeljali na šivanje glave in praznjenje želodca. Read more »
Nekoč je za sedmimi gorami in sedmimi vodami živel, delal in umrl nek škric… Read more »
Vem, molk ni zlato. Pa včasih preveč ljudi, stvari in tvari hodi po tvoji glavi in ne moreš niti pisnit, kaj šele zablejat…
Bom. Pišem. Sem.
V London sem šel kot princ, Diana in njen ljubimec. V London sem bil povabljen gledat mjuzikl Moje pesmi, moje sanje. Spali smo v hotelu za 350 eurov na noč, v hotelu, kjer je Oscar Wilde ščipal kelnerje za rit, v hotelu, kjer je bil aretiran, zradiran in po zunanjih stopnicah gnan, ponižan, pretepen in vržen v policijsko kiblo, da bi postal normalen. V hotelu, ki leži na ulici, kjer so trgovine brez cen za šik izdelke, kjer za izložbami skačejo mačkoni in mačkice, ki imajo dlako na fino počesano in celo na vijolice v stranišču kakajo. Oh, London, moja skrita ljubezen, ko si zaželiš, da bi bil ropar stoletja, morda izumitelj angleške megle ali čaja za angleški after and noon in bi imel denar, svojega šoferja in vsaj tri police spodnje etaže Harrodsa. Read more »
Rožnik, Cankarjev vrh. On je spet prišel s tremi kočijami. V prvi palica, v drugi njegov klobuk, v tretji mojster in njegova pamet. Sam sem prišel samo z biciklom. On je imel brke, jaz brado, staro teden dni, in kup mozoljev zaradi Hiše Marije Pomočnice, kjer se udinjam režiserju in likovniku Silvanu Omerzuju za dramaturga. Cankar je bil mrtev in bel. Jaz še vedno živ in enako črn. Read more »
“La técnica es la técnica porque sin técnica no hay técnica.”
“Tehnika je tehnika, ker brez tehnike ni tehnike.”
Félix Savón, kubanski boksar, trikratni olimpijski zmagovalec v težki kategoriji. Read more »
Že ob petih in pol mi je moj naslednik zarinil svojo nogo v oko in moja princeska je zarohnela v očijevo uho, da naj izginem iz njene postelje. Dvignil sem svojo telo in z njim odšel pripravljat zajtrk. Svoje zaspano betico sem pustil še tam, da je pojasnilo malima živinčetoma, da je to postelja staršev, ne pa otrok in, da naj spokata onadva. Read more »
