Za pleh piiiiii…

Poznamo več vrst zaletavanja. Najpopularnejše zaletavanje je zaletavanje z avtom, ker zahteva samo avto in ne razuma, ko se okrog polnoči s svojim stvorom zapelješ do semaforiziranega križišča.

Bolje je, da je križišče v temi, ker je slika bolj grozljiva, in kjer prilika dela tatu. Parkiraš v ulici, ki je soseda križišču in počakaš, da mimo pripelje tvoja tarča in ustavi zaradi rdeče luči. Sekunda, dve, ven, in že si za njim. Oni spredaj čaka, ti čakaš. Še preden zagori zelena prestaviš v prvo in lop po plinu, da se zaletiš v njega. Ker je ura pozna in je oni spredaj ali pijan ali že zaspan, je seveda zadeva še bolj nepredvidljiva, kajti ni ga lepšega zaletavanja kot zaletavanje s svojim avtom v tuj avto in ni ga lepšega dogodka črne kronike, ko dva človeka v prazni ulici s peklenskim truščem svojih podaljškov hrumita naprej in nazaj in jima z obraza sije tista resnobnost otroka, ko skrajno resno jemlje svoje vreščanje, dokler ne zasveti rdeča luč in tisti spredaj, jasno, PORAŽEN, ne pobegne. ZMAGATI za vsako ceno, pa čeprav se vrniti domov peš.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.