V treh korakih od bedaka do junaka

Prvič: Če ste začetnik v zaletavanju v ljudi, najprej poskusite nekje, kjer je kraj manjši in frekvenca ljudi ni sape jemajoča. Morda na domači ulici, v domačem kraju. Resnično lepo je v nedeljo po maši. Potem se lahko preselite bliže množičnim obiskom: v BTC-mesto, v Maribor na Lent, v Kranj na stadion ali pa na predvolilni koncert pri Prešernovem spomeniku sredi ljubljanskega centra. Kajti pri zaletavanju v ljudi so pogoji ravno nasprotni kot pri zaletavanju z avtom, o katerem smo že govorili v zapisu pod naslovom “Za pleh piiii….”

Pri zaletavanju v ljudi je pravilo, da svetleje ko je in več ko je ljudi na ulici, boljša bo dirka in vznemirljivost večja. Zato pri Moderni galeriji vzameš zalet, globoko vdihneš, si povezneš čepico čez oči in kreneš. Tvoja peš dirka naj se že od začetka izogiba drevesom, ovinkom, prometnim znakom, da pa pri hoji naravnost ves čas skušaš zadržati začrtano smer, kar je seveda zaradi prevelike množice zijal in nastavljačev — sobota zjutraj je! — nemogoče, zato se začneš zaletavati v ljudi, kot da bi hotel skozi njih, kot da jih ni. Oni ne obstajajo, samo tvoja pot je. Pri tem ne popuščaš, razen ko menjaš navidezne prestave. Jasno je, da pok sledi. Srce ti razbija, vendar ne ustavljaš, kot da bi si želel, da če že mora počiti, naj poči zares močno. Dokler tvoj korak ne steče, ker teče nekdo za tabo, si TI zmagovalec.

Drugič: Z vajo ste postali pogumnejši, vaš korak je postal prožnejši in glava še bolj zaletava. Vsi moralni zadržki so pozabljeni. Čas je za podvig. Za dirko vseh dirk. Za dirko po Rimu. V Rimu ste lahko z avtom v sedmih urah, z nizko cenovnim letalskim prevoznikom v dveh. Saj veste, da morate tja. Vse poti vendar vodijo v Rim. Res pa je, da tja seveda ne greste avgusta, ko ni ljudi. Tja greste zdaj, jeseni. Oktober in november sta meseca, ko je Rim pohojen od turistov. Hotela ne potrebujete. Ko boste končali z dirko po Rimu, ne boste potrebovali več ničesar. Umrli boste kot svetnik.

Tretjič: Postavite se na začetek Via de Conciliazione. Ob dvanajstih bo glavna maša. Zvonovi zvonijo, veter pometa listje z dreves. Pod nogami čutiš, da se svet vrti. Galileo Galilei ni umrl zaman. Danes bo maščevan. Giordano Bruno bo spet napisan z velikimi črkami in Nikolaj Kopernik bo dobil nazaj svoja spričevala. Minuto do dvanajstih kreneš, greš, tečeš, se globoko zarineš med množico na Piazza san Pietro in pri tem podiraš vse pred seboj, vse kar leze in gre, vse kar stoji in sedi, vse kar kleči ali visi. Greš. Do sladkega konca, dalje, više, globje, da vzameš nedolžnost vhodnim vratom bazilike Svetega Petra, po marmornatih tleh naprej, še naprej, do oltarja v cerkvi, ko se končno ustaviš, počasi obrneš in tvoj pogled je navdušen. Za teboj vsi pokošeni, vsi na tleh, samo roke štrle v zrak. Ljudje … beli, rumeni, črni, rdeči in zeleni. Obupujejo, kričijo. Njihovi obrazi so zategnjeni, spačeni od bolečine, nekaj govore, začno vreščati, hrup ti razžira drobovje, angelci zatrobijo, verniki zarohnijo, ko počasi dvigneš roke, da boš spregovoril. Napravil prvi čudež.

PS: Preden te aretirajo, pretepejo, posilijo in razčetverijo, seveda pozdravi mamo in domače. Televizija je fantastična stvar in daleč nese. Zjutraj še Navadnež, zvečer že Jezus! Zjutraj Nihče, zvečer Vse! Zjutraj brez obraza, zvečer v prvih obvestilih! Kakšna blasfemija! Ja, ja, zaprite šole in povečajte pokopališča. Razstrelite teatre in razsvetlite cerkve!

Rim, Slovensko mladinsko gledališče: Fragile!, 12./13. oktober 2006

  • Share/Bookmark


3 komentarjev

  1. teoo, dne 21.10.2006
    teoo

    A si spet nore gobe jedel?

  2. Dajana, dne 22.10.2006
    Dajana

    Hm, najbolj sem se zaletavala v ljudi v Benetkah. V osemdesetih letih sem bila tam vsaj…petnajstkrat. Jao, ne prenašam tiste množice ljudi, ki se nikamor ne premakne. Pravzaprav se nisem zaletavala, ampak prerivala skozi. Je pa lahko hoja v množici zelo zoprna, če imaš majhne otroke, ki hodijo peš (niso v vozičku, recimo). Takrat dobim prave napade panike, saj sem že velikokrat doživela, da je kdo z nakupovalno torbo ali vrečko udaril mojega otroka – recimo: na Mariahilferstrasse, na Dunaju. Od takrat naprej se temu izogibam. Grem se sama prerivat, otroke pa pustim na varnem. Morajo biti večji od mojega pasu, potem gre. LP

  3. nakladac, dne 22.10.2006

    ti zaletavec ti,

    v mene se boš na tvoj način zaletel le 1x, naslednjič se boš zaletel v pločnik !!!

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.