Dragi Marko, čestitam in pozdravim, letim!

Spominjam se, da sem nekoč znal leteti, sem pa pozabil ali pa pomešal, kaj je bilo tisto, kar mi je pomagalo, da sem se vzdignil pod nebo in odletel v daljne kraje. Morda  pa je bilo kaj bolj plehkega, da sem nehal potovati po zraku. Morda sem postal pretežak ali preveč bogaboječ. Morda pa sploh nisem hotel več leteti, ko sem videl, da je nebo prepolno, da jih je preveč, ki so letali: preveč letal, ki so nosila smrt, in preveč satelitov, ki so lagali, da smo potem mi lagali drugim.

BBC-jev dokumentarec je govoril o Kosovu. Učitelj v srbski šoli je učencem pripovedoval, da so pred petsto leti izgubili bitko s Turki ter da je zdaj njihova naloga, da se maščujejo. Učitelj je učencem ponudil model identitete. Ta model je poln vojn, zgodovinske krivde, neporavnanih računov in prihodnosti s svetimi nacionalnimi ideali na obzorju. Zamenjal sem kanal, v tem je še preveč moje zgodovine.

Na obisku pri portugalskih prijateljih sva s hčerko brskala po njihovih knjigah. V učbeniku za prvi razred sva našla zgodbo o skupini otrok, ki je izgubila psa na avtobusni postaji. Smešna zgodba z magičnimi motivi. Nič zgodovine, nobene vojne, nobene fiksirane identitete. Globalen, odprt, decentraliziran, civilni koncept sveta. Knjiga me ni zadela, v njej ni bilo ničesar iz moje zgodovine.

Kateri od teh dveh pripovednih modelov je boljši za najine otroke? In zakaj se morata ti dve pripovedi izključevati? Ali je mogoče zdravo ravnovesje med njima? Kdo je odgovoren za pripovedne modele? Je res, da samo velike zgodbe predstavljajo družbeni kontekst in intelektualni diskurz, v katerem ustvarja vsak umetnik? So to res centrifugalne sile vsake družbe in kulture? Je slovenska zgodba res drugačna od svetovne in zakaj je tako? Je to res zgodba Vzhodne in Zahodne Evrope? Vzhodnega gledališča in Zahodnega gledališča? Katera zgodba je bolj seksi, katera bolj patetična, vznemirljivejša, boljša, kajti pripovedovanje zgodb je še zadnja avantura, nekega preteklega, zaprašeno romantičnega sveta, ki se ga komaj spominjamo. Kot je zadnja avantura na tem svetu, ki gre k vragu, še imeti otroka. Tako prvo kot drugo vsebuje rojstvo, ki je šokantno za tisto, kar prileze na zrak. Na vprašanje: ali je fantek ali punčka, bi tisto, kar je prilezlo ven, moralo odgovoriti z zadnjimi besedami filma Hudičevo seme: »I am alive!« Kot starši moramo poznati odgovor, katera zgodba bo zgodba mojih in tvojih otrok.

V nabiralniku sem našel časopis g. Steinbucha. Ni me vprašal, ali ga hočem brati. Ni me vprašal, ali ga sploh hočem dobivati. Kar dal mi ga je in mi razložil, da je najboljši urednik in da je njegov časopis najboljši časopis, ker ima najboljše novinarje, najlepše fotografije in največje reklame. Ta časopis sem mu poslal priporočeno nazaj. Ta časopis ne bo moj časopis. Ta časopis ne bo prihodnost mojih otrok, ker še upam, da je kje pot Petra Pana, pot, po kateri se da pobegniti; upam za svoje in tvoje otroke, danes, ko še ptice, zvezde in luna hočejo na tla, ker tam zgoraj ni več prostora in so še sanje nizko padle.

Ja, žalujmo in veselimo se skupaj, a ne bodimo skupaj neumni …

  • Share/Bookmark


5 komentarjev

  1. pet-in-g-seks, dne 17.11.2006
    pet-in-g-seks

    “…ker še upam, da je kje pot Petra Pana, pot, po kateri se da pobegniti; upam za svoje in tvoje otroke …” Pošteno in še lepo povedano, bravo gospod Umetnik.

  2. majakrizaj, dne 17.11.2006

    Ni kaj dodat…………preteklost je del nas, prihodnost pa del vas.

  3. nakladac, dne 17.11.2006

    dragi matjaž,

    Ignorancia iuris nocet

    vse kar piše v uradnem listu velja za vse, če pa ne bereš, si sam kriv.

    žurnal ima zakonsko podlago do tvojega nabiralnika, z ali brez tvojega žegna!

  4. [...] P.S. Ah, seveda je nekaj pozitivnega! Marko je dobil hčerko! Čestitam Marko tudi jaz! )))) [...]

  5. gusti, dne 18.11.2006
    gusti

    Časopisi prihajajo in odhajajo, ampak Peter Pan ostaja

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.