Verjamem le to, da verjamem v malo stvari, a v tiste, v katere verjamem, verjamem zares in zelo. Torej, verjamem, da doma ne stanujem, doma sem. Stanujem samo po hotelih, kjer zjutraj grem in zjutraj pridem. Hoteli so črno-beli, ljudje v njih sivi, zato je naš dom rumeno - moder, mi pa se igramo, da smo pisani. Verjamem, da moraš biti s tehniko na Vi, zato imamo doma samo hladilnik, bojler in mikrovalovko. Radia nimamo. Otroka sta jih že veliko popravljala, pa smo potem slišali samo še pokvarjeno cviljenje in prasketanje, zato smo se raje naučili plesat na muziko v glavi. Glasbo lahko poslušam v avtu. Hi-fi tam je OK in predvsem koristi namenu, da ga lahko dam dovolj na glas, da ne popokajo stekla. Računalnik imamo. Računalniki so vedno prepočasni, zato smo kupili še enega, da bosta mogoče vsaj dva hitra za enega.

Tudi televizijo imamo, pa čeprav je ne maram. Televizija je že po videzu jako smešna stvar. Neka manjša ali večja škatla, naokrog nič in notri še manj. Ljubše mi je naše polkrožno okno dolžine 5m in višine 3m. Diagonala za umret. Ostrina fantastična, ker smo nad visoko nad ljubljansko meglo. Programa sta samo dva. Dan brez šuma Celovške ceste in Noč pod padajočimi zvezdami. Edina res javna televizija.

Priznam, včasih sem bil odvisen od televizije. Gledal sem jo doma in v tujini. Tudi, ko sem gostoval s predstavami po svetu nisem hodil ne v cerkve in ne v muzeje. Ure sem preležal v hotelski sobi in spremljal njihove televizijske postaje, tako da pasivno govorim vsaj kakšnih deset jezikov, aktivno pa samo enega in pol. Za pivo naročit je to dovolj.

Leta 1995 je bila moja najljubša televizijska postaja albanska. Priština TV. Ob nedeljah sem namesto Maria gledal albansko Kolo sreče. Pred kartonastim kolesom je stal možic, poudarjenih zob, oblečen v obleko iz sedemdesetih, hlače na zvonec, suknjič čez bok, ki je ob klicih televizijskih gledalcev »manual« vrtel tisto kolo, kamor je s črnim flomastrom na roko napisal nagrade. Za glavno nagrado je ponujal zelen Tomos motor, 3,4 konjev. Folk se je tepel za sodelovanje in albanska telefonska centrala je pregorela. Vnel se je strašen požar in Srbi so spet slavili, da so njihove rakete zemlja - zemlja fantastično opravile svoj »zadatak«. Televizija celo bedo spremeni v smeh. Albanski Kolo sreče je bil dolgo časa moja najljubša humoristična serija, dokler niso njihovi televizijci dovolj zaslužili z naivnimi tv klicalci in si kupili ameriški kolo sreče na »remote« in začeli kot glavno nagrado ponujati novomeškega Clia. Beda je postala šik. Ni si kupila možganov, samo novo obleko je dobila. Njami, Albanci bi zaslužili Viktorja za igrano- dokumentarno serijo z naslovom »Iz male bede zraste velika!«

Od ljubih mi televizij je seveda najboljša brazilska. Tam te celo v jutranjem programu pričakajo mokre sanje. Ob deveti in pol zjutraj imajo tam oddajo, v katerem gostijo znane pevce. Ti zapojejo dva ali tri komade, odgovorijo na nekaj bedastih vprašanj in za dopoldanski posladek sodelujejo v »peterpoles« nagradni igri, ki poteka nekako tako : pevec se zavali v barski stol, ko na prizorišče pripeljejo štiri vrata, podobna vratom na vhodu v kavbojski salon. Z napako. To pomeni, da je zgornji del vrat cel, spodnji pa luknja, da vidiš skozi. Potem spustijo sambo, kaj pa drugega, in na vseh štirih odprtinah plešejo, migajo in ritajo štiri riti. In to v tangicah, da je uganjevanje, čigava rita je rita ritasta, znane misice ali igralke, še bolj sladostrastno in fuka vredno. Nagrada je super. Predvsem za pevca. Če ugane, dobi francozarja, če pa ne ugane, pa dobi tangice. Za domov. Za drugič. Da bo vedel. Po vonju vedno prepoznaš znane osebe, kajti televizija mora smrdeti po seksu. Jasno je, da se rejtingi višajo samo zaradi seksa v oddaji in ne zaradi blebetanja. Viktorja za najboljši fuk bi seveda morali dobiti Brazilci.

Dve leti nazaj sem bil gost v nedeljskem popoldnevu dominikanske televizije. Na razgovor so me pripeljali popolnoma besnega. Dominikano sem naravnost sovražil, bolj dvoličnega kraja na svetu še nisem srečal. Ljudje so zbežali z naše predstave, ker se na začetku poljubita dva moška ljubimca in še več jih je pobegnilo, ko igralka ureže pet minutni monolog o grdih besedah. Kakšen blef. Od našega hotela, petsto metrov dol po morski obali, pa si lahko za rit ščipal trinajstletnice, ki so šobile namazane ustnice za »usran« dolar. Ko me je voditelj tistega lepega njihovega popoldneva začel spraševati o predstavi, sem seveda besno začel razlagati o svojih »zelo« pametnih stališčih. Končalo se je slabo. Po desetih sekundah mojega nakladanja je tip začel skakati po studiu in kričati na ves glas. Meni se je zdelo čudno, ker nisem niti še začel. Naenkrat so bili vsi asistenti, kamermani in plesalke okrog mene. In to na kolenih. Z rokami na mojih čevljih. Na mojih čevljih, no ja, resda cvetličnega vzorca. Jeziki so jim viseli ven in mislil sem, da me bodo polizali do kosti. Potem smo govorili samo še o čevljih. Ma, ne o predstavi. Ma, koga pa to briga, sem si rekel in odčevljal nazaj na obalo. Trinajstletnice je častil direktor televizije, kajti tisti večer sem obnorel Santo Domingo. Moji čevlji so bili prime - time novica. Bil sem slaven. Zaradi umazanih čevljev. Zaradi svoje nečimrnosti. Ne zaradi pameti. Televizija razume samo obliko. Na vsebino je že zdavnaj pozabila. Dominikanci so si že zdavnaj prigarali Viktorja za topoumnost.

Ergo, črne škatle ne gledamo, da bi bili pametni. Gledamo jo, da bi ostali neumni. Preveč pameti lahko škodi. Pa še preveč jih je, ki mislijo, da so pametni. Zato seveda gledam Viktorje, sem v Akademiji Viktorjev in dvakrat sem celo režiral viktorijansko budalaštino in enkrat sem pijan od toplega piva podelil Viktorja »kdovekomu«, da me potem žena teden dni ni pozdravljala. Vse zgoraj našteto ima svoj cilj, samo sredstva so bolj ali manj domiselna. Cilj, da se me bodo zanamci vsaj po neumnosti spominjali. Po pameti se me očitno ne bodo. Pamet se je na svetu že zdavnaj odselila. Še več, vljudnost, prijaznost in spoštovanje že dolgo ne stanujejo več tukaj. Bravo Viktorji! Vsako leto ste boljši. Še več bede, fuka in topoumnosti, prosim. Še vec vicov o pedrih, ciganih, aerobiki in vremenu.

Ta svet ni več moj najljubši kraj. Ta svet pravzaprav sovražim. Preveč je postal podoben televiziji. Naj crkne čimprej. To je moj edini cilj in smisel, ki ga polno še živim.

P.S. Vsem puritancem se seveda opravičujem za neprimerne besede, spet sem gledal televizijo!