Zadevajte se!

Druga svetovna vojna se je končala z zmagoslavjem fizike. Eksplozija atomske bombe, ki je s strahovitimi posledicami končala neko obdobje v človeški zgodovini, je bila samo praktični dokaz, kaj se zgodi, če razbijemo osnovne delce atoma.V tej tekmi zanalašč niso zmagali nemški fiziki, ker so se bali, da bi orožje dobil v roke Hitler. Ne, zmagali so združeni znanstveniki z vsega sveta, ki so Američanom naredili atomsko bombo iz istega razloga — bali so se, da bi jo prej imel Hitler. Najpomembnejši fiziki so bili Judje, kar morda, nekje na robu črnega humorja, pomeni, da so vojno vseeno dobili Judje.

Enemu izmed njih je bilo ime Robert Oppenheimer. Rojen je bil 22.aprila, 1904 in je bolj znan kot oče atomske bombe. Njegove preroške besed ob tresku, booomu, cvrčanju, praženju in popolnem pustošenju na dan prve atomske eksplozije v Alamogordu, so obkrožile svet: “Now, I am become Death, the destroyer of worlds.”

Robi je znal zadeti srce, ker je na novo je izumil Smrt. 22. aprila, leta 1945, je v bunkerju nekje na nemško-bavarskem drug možak, po imenu Adolf Hitler, pravkar začel skakati po mizi, jecljati, kričati, se dušiti in opotekati po umazanem bunkerju, ko je izvedel, da so Rusi vkorakali v Berlin in da že kuhajo krvavo rdeči boršč iz mesa njegovih vojakov. Ko je Hitler končno prišel do sape je zamomljal: “It is all up … the war is lost … I shall shoot myself.” Naslednji dan se je najprej poročil z Evo Braun in se potem zastrupil, ustrelil in zažgal, morda pa tudi v obratnem vrstnem redu, kdo ve? Res pa je, da moški ni pravi moški, če vsaj enkrat ne prevara svoje žene, zato je Dolfi za svojo ljubico izbral gospo Smrt.

A še zmeraj ne vemo, kaj se zgodi, če razbijemo osnovne delce človeške duše, in kako to narediti, ker še nobena država ni bila pripravljena vložiti v raziskave dušeslovja toliko denarja, kot so dali za razbitje atoma. Kajti kapitala ne zanima ozdravljenje duše, kapital se redi od neumnosti ljudi. Očitno je problem dokončnega razodetja človeške družbe v tem, ker se nihče ne posveča osnovnim delcem duše, ki ubija sebe in druge. Kar naprej se melje o idejah in o različnih svetovnih nazorih in praksah, ki so bile krive, da so se ljudje spopadali, kot da bi šlo za prepir med dvema filozofskima šolama, ne pa za preproste fante in dekleta, ki so se iz nerodnih kmečkih ali pa proletarskih otrok prelevili v klavce. Ti ljudje se niso med seboj viteško streljali naravnost v čelo ali v enem zamahu snemali glav. V drugi svetovni vojni in po njej so se klali, mučili in rezali ude, trli lobanje in sekali glave z lopatami.

Eden najosupljivejših dokumentov je knjigovodski izpisek, kjer piše, koliko lir se izplača za odrezano dojko ali za prerezano oko. In dojka je bila neverjetno poceni. Skoraj tako poceni, kot je s svojimi dojkami zaslužila, morda najbolj znana porno igralka na svetu, po imenu Linda Lovelace, ki je v porno filmu Globoko grlo, na njeno srečo ali nesrečo, poleg dojk imela še klitoris v svojem grlu. Za svoj umetniški nastop ni zaslužila niti ficka, medtem ko je film v vseh teh letih zasužil več kot 600 milijonov dolarjev. Umrla je 22. aprila, leta 2002, revna kot cerkvena miš. Uboga Linda je znala ceniti Ljubezen in to skoraj zastonj. Njene zadnje besede so seveda bile: “The End. And Deep Throat to you all.”

Rekli boste, da sem si tole o dvaindvajsetem aprilu izmislil, ker je bil včeraj dan norcev. Ne bom se prepiral, čeprav se mi včasih zdi, da je dobro lagati v prid lepoti. To je duši koristno in me pomirja, kakor da bi izmolil tri zdravemarije. Vendar april ni samo sivo-črn in deževen mesec z velikonočnimi jajčki, letošnji april bo imel značaj, ker imam premiero v Mladincu, zato sem bil v torek pijan kot mamba in nisem plesal ne sambe ne rumbe, pravzaprav sem na koncu noči bolj ždel kot živel in se tiho krohotal, ker bo predstava spet dobra. Takšna za pojest.

Od gledalca, ki v svojem očesu nosi MTV kulturo, new age, virtualno umetnost, novo logiko kapitala, novi kič, novo digitalno umetnost, novo logiko oglaševanja, novo logiko trženja, novo vrijeme, staro sranje, ne pričakujemo več, da spet začne misliti, da se opredeli, odloči in po navijaško celo zatuli, kadar mu je kaj všeč in zajoka, če mu ni. Ne, od Vas ne pričakujemo nič več. Dali vam bomo hrano in pijačo, pa malo muzike, da vam bo nateg dovolj sladak in enostaven, pa še malce zapojemo:

Stalno se je treba zadevat, vsa stvar je v tem in to je edino vprašanje, če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, zato se morate kar naprej zadevat.

Toda s čim? Z vinom, poezijo ali pa z moralo…

(Čez refren parlando)

Kakor hočete, samo da se zadevate, hej, šu-dubi uam-bam, Uabade-dubade-šu-bi-du-dam, Hej, o-jejeje-e, Uabade-dubade-šubade-sabade-jabade-dibade-tribade-trabade-bam, kakor hočete, samo, da se zadevate.

To je predstava za Ljubezen na smrt.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev

  1. katja, dne 3.04.2007
    katja

    kul

  2. Simon, dne 3.04.2007
    Simon

    Ja, eni pravijo, da so osnovni delci duše memske niti, ki vibrirajo in resonirajo v in med nevronskimi omrežji posameznikov. Duše vsekakor ne razčefukaš tako, da razčefukaš omrežje posameznika, razčefukaš jo tako, da razčefukaš omrežje vseh omrežij. Atomska bomba, verižna reakcija, jako močna sprostitev memske energije? Seveda, vsak čas. Vsi zadeti, vsi priklopljeni. Kemija je passe, smrdi po dreku – drek je passe.

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.