Ko stopiš v naše stanovanje, čisto na vrhu hiše je, blizu neba in ponoči sijejo zvezde vanj, naletiš najprej na majhno deklico, ki leži na tleh in si nekaj godrnja. V roki drži svetlo rjavega medveda, ki ga je dobila od svoje mamice, ker se je takrat njeni mamici zdelo, da je že čas za medvedka, pa čeprav je bila punčka stara samo pet dni in nekaj ur. Danes je ta naša punčka že starejša in tudi medvedek, se zdi, da je enakih let. Manjka mu sicer uho, pa kaj, saj ima punčka ušesa tudi zanj in videti je, da sta punčka in medvedek dva in hkrati eno oba.

Punčki ni mar, da je leta 1973 Fani Pograjc, pometačica ljubljanske Snage, ki je peš pometla 25 km na dan, v pogovoru s Sandijem Čolnikom za revijo Jana, priznala, da je najbolj umazana ulica v Ljubljani Titova ulica. Leta 1973, ko je punčkin očka imel šest let, tudi ni veliko premišljeval. Raje je imel ameriško torto kot ruski drek.

Potem je njen očka dolgo verjel, da ima v oblasti vse mogoče pokrajine umetnosti, in zdela se mu je smešna slava slikarstva in moderne poezije. Filmi so ga dolgočasili, konec je vedno uganil pred koncem filma in gledališče je bilo zanj že zdavnaj mrtvo. Raje je imel umazane ulice, okrasje na hišah, izveske nad trgovinami, ljudske podobice, staromodno literaturo, erotične knjige pod očetovo posteljo, zgodbe naših babic, pravljice, otroške knjižice, stare popevke. Sanjal je, da bo šel na križarske vojne, na raziskovalne odprave, sanjal je o republikah brez preteklosti, o zadušenih verskih bojih, o potovanjih ljudstev, verjel je, da bo to kar išče, tudi našel.

Danes očka ve, da so nekateri spomini, samo zgodbe, ki dolga leta počivajo in potrebujejo določen čas za prebujenje.  Pa vendar nič ne bi moglo preprečiti njihovega prihoda, morda ga kaj lahko le malo zadrži, a brez uspeha. Vse je tam, v tvojem srcu, čaka, da se bo smelo vrniti.  Res pa je, da človek začne mešati tisto, kar ima spravljeno, s tistim, kar so mu povedali, tisto, čemur je bil priča, s tistim, kar ve, tisto, kar se mu je zgodilo, s tistim, kar je prebral, pa vse zgodbe, ki jih v življenju sliši in vidi, pa še kino, televizija, gledališče, časopisi, romani, vse se kopiči in zlahka se vse pomeša, da ne veš več kaj je tvoje in kaj sosedovo. Svojo preteklost moraš skriti, da ti jo ne ukradejo in ne pohodijo plagiatorji. Šele potem imaš priložnost za prihodnost.

Čas in spomin sta dve strani iste medalje. Brez časa ni spomina. Če nam nekdo pripoveduje spomine iz svojega otroštva, potem nam s tem odpira vrata, da si lahko o njem ustvarimo globlji vtis. Spomin nas dela ranljive in občutljive. Človek, oropan spomina, ostane ujet v svojem smetnjaku. Pade iz časa in s tem izgubi zmožnost ravnotežja med sabo in svetom. To pomeni, da je obsojen na blaznost samozadovoljnega in kvazi najlepšega. Sebe.

Nekoč bom svoji punčki povedal, da sem imel v nedeljo premiero predstave z naslovom Ljubezen na smrt. Da je bilo fajn, ker so mi moji sodelavci dali Lepoto sedet na rame. In še zmeraj sedi tam, pa vam jo rade volje malo posodim, da se gre pogret tudi k vam. Samo na predstavo morate. Ne se bat, lepota ne grize.

Človek prehitro odraste in pozabi na svojega medvedka. Postane slikar, ki je bil rojen slep. Zato se spominjajmo svojih medvedkov in pripovedujmo svojim otrokom zgodbe o njih, pa čeprav so otroci in medvedki včasih sitni, ker dežuje in ne morejo na sprehod. Včasih so sitni tudi, ko ne dežuje. Včasih hočejo vse in včasih nočejo nič. Pa lahko noč…