Še preden se zares začne teatrska sezona in Mladinsko gledališče ali Betontanc končno spet odigrajo nekaj mojih predstav v Sloveniji — podrobnosti bodo pravočasno javljene — se ima zgoditi luštna stvar že danes, v petek, 31. avgusta ob 22. uri, v Sax pubu v Ljubljani, kjer bodo naše prelestne igralke in mačo krtačo igralci ob hrupnem razbijanju, brenkanju in tipkanju treh vrhunskih glasbenikov (Jožija Šalija na klavirju, Žige Goloba na violončelu in Blaža Celarca na tolkalih) divno odgrulili nekaj štiklcov — muzike by Silence — iz predstave “Ljubezen na smrt”.

Koncert je zastonj, pivo pa žal ne. Govorov predsedniških kandidatov ne bo, lahko pa pridete z vozički ali brez. Nobenega ne mečemo stran. Dogodek bo majhen in skromen, je pa dobra volja najbolja. Če bo dež, zadeva žal odpade, pivo pa vseeno lahko spijete. Vljudno vabljeni na konzumiranje mokrocvetečih rožic poezije à la Baudelaire, Verlaine, Rimbaud, Poe in drugih smrtno resnih obešenjakov prejšnjih, bolj romantičnih stoletij.

V Aurrilacu sem bil, na povabilo francoskih organizatorjev, tudi zaradi okrogle mize o razlikah med vzhodnim in zahodnim teatrom. O okroglih mizah nimam preveč dobrega mnenja. O okroglih mizah na temo vzhod in zahod pa sploh ne. Okrogle mize o umetnosti so ponavadi zelo kvadratne, tam stokamo in se smilimo samemu sebi,  okrogle mize o razlikah med vzhodom in zahodom pa so ponavadi celo brez mize. To pomeni, da ponavadi vzhodnjaki nastopamo v vlogah eksotičnih živali v živalskem vrtu, zahodnjaki pa so tam na obisku in nam skozi kletko mečejo kikirikije ali banane in nas tolažijo, da bomo nekoč vsi enaki, vsi enakopravni in bo povsod denar, sreča in blagostanje. Beri naprej »

Iz Ljubljane sem šel ob šestih zjutraj. Vzel sem letalo, prestopil na vlak in potem, ker so lokomotivarji začeli štrajkat, še na avtobus. Ko sem mislil, da je že konec muke, minilo je že šestnajst ur, so od nekod privlekli še osla in ga hoteli oprtati z menoj. Osel ni poginil pod mojo težo, ker sem se uprl, na konec sveta grem pa raje po kolenih. Oh, Francija, moja bleda never domovina.

Beri naprej »

V Benetkah sem bil že najmanj tisočkrat. Prvič z osnovno šolo, ko smo šli gledat cerkve, pa smo bolj gledali Italijanke. Dvakrat na karnevalu, kjer sem bil umazan osel in moja seveda našemljena principessa. Da kot osel ne bi pobegnil, so me dali na štrik. Italijani so bili jako razneženi ob tej vinjeti in so stokali, da sem bello,  Slovenčki pa so se drli, da me je baba živega ujela in da bom že videl svojega hudiča, zato so mi skozi gobec, kjer sem imel pravzaprav oči, tolažeče zlivali laško in sem se skoraj utopil. Ostalih devetsto sedemindevetdesetkrat sem bil tam, ko sem si kaj želel ali hotel, pa so mi pokazali tisti srednji prst in rekli, da naj se usedem gor, pa bom že videl Benetke!

Beri naprej »

Danes bomo obračunali s klišeji o umetnikih. Saj veste, s tistimi že ponarodelimi, da pijemo kot krave, kadimo kot Turki, seksamo vse povprek kot zajci in sploh in oh ne počnemo ničesar pametnega razen, da krademo vsepovsod, državi, mestu, bogu, vašemu gasilskemu domu, njihovemu kegljaškemu društvu in vsem, ki jim še nismo, pa šele bomo. Beri naprej »

Plezal si kot gams in dol drvel kot netopir. Šla sva v hribe, se vozila po soncu in rila po blatu. Dež je bil najina prva punca in sneg naj bi bil najina naslednja. S tebe sem padel tisočkrat in še zmeraj nosim tvoje modrice in ugrize. Se bom fotografiral za spomin. Nate. Ker si bil najboljši. Moral bi te fotokopirat, pa se nisem spomnil, jaz budalo. Bil si prvi, eden in edini. Moj Bicikl. Beri naprej »