Danes bomo obračunali s klišeji o umetnikih. Saj veste, s tistimi že ponarodelimi, da pijemo kot krave, kadimo kot Turki, seksamo vse povprek kot zajci in sploh in oh ne počnemo ničesar pametnega razen, da krademo vsepovsod, državi, mestu, bogu, vašemu gasilskemu domu, njihovemu kegljaškemu društvu in vsem, ki jim še nismo, pa šele bomo.

Najprej sem se lotil pitja kot krava. Znano je, daleč naokrog in na počez, da se Umetniki tudi preoblačimo, še posebej ponoči, ko v različnih capah divjamo po mestnih lokalih in vsi pijani strašimo poštena slovenska dekleta. Vsi režiserji hočemo biti Mitja Okorn in vsi igralci hočejo biti Jurij Zrnec. Sam sem se raje odločil, da bom ostal doma in bil Robert De Niro. Priznam, da me je zrajcala Sadie007 in, da še pred kakšnim tednom nisem imel nikakršnih tovrstnih sanjarij. V kopalnici sem najprej naredil, s pomočjo odprte vroče vode, fino in udobno vročo savno. Zarosil sem vsa ogledala, se pobril na irokeza in ta malemu ukradel plastično račko. Zaradi slabe vidnosti sem se zdel sam sebi jako strašen. Rumeno račko sem metal iz roke v roko in se hudobno držal, še posebej je bil hudoben moj hrbet. Celo knof svoje angleščine sem obrnil na amerikansko štimo, pa je tisti legendarni stavek: »Ar ju toking tu mi?« zvenel precej posrano,  zato sem si po ljubkem predlogu nekega Evil the Greatesta - glej komentarje pri Sejdi - iz trgovine prinesel še gajbo pira in še enkrat ponovil vajo.

Pa še zmeraj nisem bil čisto nič podoben Robertu De Niru, čeprav je ta presneta gajba svoje flašovske simfonije odplesala naravnost v moje grlo in sem muziko imel res na glas. Obupal sem. Človek mora biti skromen in tih, zato sem raje prezračil misli, se preoblekel spet nazaj v Matjaža in si nataknil svojo lastno norčevsko glavo. Drek pa takšni nasveti. Popolnoma se strinjam z uvodnikom gospe Sabine Obolnar. Na netu so sami debili, alkohol je vendar nevaren, je bolezen našega časa. Tisti Veliki Zlobko, brez pravega imena in priimka, naj svoje izmišljije raje prodaja svojim sorodnikom, mene pa pusti umreti zdravo. Zato se zavzemam in zahtevam, da se ustanovi oddelek internetne policije, se jih dobro oboroži z letali in podmornicami - denarja imamo itak za razmetavat - naj se jim kupi šik uniforme in strašne škornje za skakat po možganih ljudi. Naj polovijo vse internetne barabe in jih obesijo za njihove nesramne prste. Ostali zdravi in pa pametni pa jim pri visenju lahko grozimo z različnimi vzdevki in jim pulimo nohte, da ne bodo nikoli več mislili na grdobije. Kmetija, moja dežela!  

Potem sem hotel seksat kot zajec, pa za za pravo akcijo ni bilo časa, datumi so me že pošteno grabili za vrat in moji producenti so zahtevali koncept nove predstave, zato sem si na horuk zamislil tole: nova predstava Betontanca bo šla tokrat na nož med krog in kvadrat, med ceneno in visoko, v poden in na vrh dvatisočaka. Vzela bo obliko, ki je med jako sodobnimi umetniki zelo nepopularna oblika umetnosti, skoraj pozabljena in celo zasmehovana: plesno gledališče, še več: nova predstava Betontanca bo plesna komedija, ki bo:

1. za ples ukradla korake južnoameriških plesov: salse, rumbe, merengueja, bachate, sona in mambe in kar je še ostalih vročih in vlažnih stiskavčkov in

2. za komedijo:

   • a.) zgodbo Njega : Zveri oziroma Sinjebradca in njegovih sedem žena, ki jih je s sladkimi besedami poročil, zaklenil v svoj grad, vrgel na posteljo, vzel nedolžnost in jim prepovedal odpreti zadnjo sobo na temačnem hodniku svojega gradu. Ženske pa so radovedne kot hudič. Njih nobena vrata ne ustavijo. One hočejo vedeti vse in še več o vsem. Prava ljubezen naj ne pozna skrivnosti in so odprle vrata in šle stikat noter, da bi tam odkrile svoje obešene predhodnice. Moško razočaranje, ženska radovednost ali samo čudaške ideje o tapiserijah na votli praznini neprepleskanega zidu?
   • b.) in zgodbo Nje: lepotice oziroma Salome, ki je tako zelo ljubila belo telo Johanaana, da je šla plesat seksi ples svojemu pohotnemu očimu, pred njim odvrgla vseh sedem tančic, da bi dobila vsaj Johanaanovo zgoraj odrezano glavo, če že spodnje nikoli ne bo imela. Kako poceni finta, da bi ljudje ukradli ljubezen tam, kjer je samo Božje doma, ko pa na poti, v Nebesa ali v Pekel, res ne potrebuješ nobene prtljage, kaj šele kakšne krvave glave.
   Ena izmed ključnih besed nove predstave Betontanca je torej telo, zakaj človeško telo in njemu pripadajoče strasti so osnovno gonilo človeškega sveta in nič ni teže razumeti kot je dojeti človeško telo. Trenutek, ko začne telo uhajati glavi in noge plešejo drugam, kot so ukazale oči, ko roke ne delajo tistega, kar so ukazala usta in, ko telo vstane, da bi se premaknilo, pa so možgani narekovali sedenje. Je to ljubezen ali samo fukotožnost? Vem, tole je zaenkrat samo krica - kraca, ki mora šele predstava postati. Morate pa priznati, da sploh ni tako slabo, samo še denar moram naokoli pokrasti. Ta bo težka. Brezupna. Žal, zajec ne bom, nimam časa, moram delat, bom pa na veliko in otožno na angora učke sanjal o seksu v sladostrastnih nočeh.

Nazadnje, že ves obupan, bled in bohinj, vsi klišeji so šli že k rakom žvižgat, sem se spravil še kadit kot Turek. Zaprl sem v sobo, se zavil v dim cigaretnega strupa, ko sem se spomnil, kaj se mi je že zgodilo. Groza! Čike sem pobasal v smeti, se čez okno nasmehnil in pomahal moralni policiji. Bilo je fino. Svet je bil lep. Vsi smo bili isti in enaki. Eni pa še bolj enaki.

Tisti, ki ste razumeli vsa tri zgornja dotolcevanja, Vas seveda prosim, da naslednje povedi izpustite in mirno skočite na PS, ostali pa v zalet in lop po meni.

Levi ovinek: Zdi se, da metafikcijskih del ne boste priporočili prijateljem, ki so že žanrsko specializirali, saj so metafikcije za žanrsko branje prezapletena, žanrski bralec bi rekel prezmedena pisanja. Torej: branje metafikcije je težko in zapleteno, bolj zapleteno kot branje nasploh, ker se zgodba zgublja med besedilnimi tlorisi,  stranskimi  risi, pogledi z leve ali desne, v gosto prepleteni mreži različnih referenc, navsezadnje tudi v samo nanašanju besedila.

Borghesova parabola o dveh kraljih in dveh labirintih govori o tem,  kako prvi kralj pošlje drugega, da bi se mu posmehoval v zapleten labirint, poln hodnikov, stopnic, vrat in zidov. Ubogi kralj se seveda izgubi med hodniki, dokler mu božja milost ne pokaže izhoda. Prvemu kralju reče, da ima doma še bolj zapleten labirint, ki mu bo ga ob priliki pokazal. Potem se vrne domov, skliče vojsko, napade kraljestvo prvega in kralja zasužnji. Odpelje ga v svojo deželo, tri dni ježe daleč v puščavo, v Labirint, v katerem ni stopnišč ne vrat in ne zavitih hodnikov. Drugi kralj v puščavi seveda umre od lakote in žeje.

Desni ovinek: Če primero prevedemo v jezik, ki govori o vprašanjih bralne recepcije, bi Vam lahko pomenila opomin, da so na pogled lahko razberljiva besedila bolj zahrbtna od tistih bolj zapletenejših, na primer metafikcijskih. To seveda ne drži. Je samo dobro in slabo pisanje. Z blogi je podobno. Blogi so dobri in slabi. Drži pa, da so blogi pisanje na gobec in včasih je direktno in preprosto blogovsko pisanje bolj iskrivo kot pa časnikarsko ali literarno razprodajanje stila in pameti.

Pa naravnost: pišite tisto, kar vas zanima, kar je vaše in se vas dotika, bode in žge. Pišite o tistem, kar poznate in na kaj se spoznate. Ostalo je larifari. Blef. In berite tisto kar razumete in vam je všeč. Berite tudi tisto, kar ne razumete in kar vam ni všeč, morda pa se kaj naučite. Toda, prosim Vas, tistega kar ne razumete, pustite v miru stat. Naj se gnoji po svoje. Za vse obstaja svoj vrtnar in vsaka roža ima svojo čebelco.

PS: Basta. Tisti, ki se je zanalašč ali iz gušta pretolkel skozi vse zgornje vijuge, vse linke in moje blodnje, mu seveda čestitam. Naj me pokliče, osebno mu bom dal poljub in pozdrav in prisežem, da ga bom Vikal cel večer, ko bo na moj račun lahko jedel zdravo ptičjo hrano. Seksala ne bova, ker nisva zajca. Tudi alkohola ne bova pila, ker sva odrasli osebi in popolnoma realizirani človeški bitji. Kaditi pa itak ne smemo več. Aleluja!

Evo! Pa smo jih, tri muhe na en mah! Seks, drags in alkohol! Na svidenje vsi Doriani Greyi našega časa!