Zacvetele jablane in hruške

V Aurrilacu sem bil, na povabilo francoskih organizatorjev, tudi zaradi okrogle mize o razlikah med vzhodnim in zahodnim teatrom. O okroglih mizah nimam preveč dobrega mnenja. O okroglih mizah na temo vzhod in zahod pa sploh ne. Okrogle mize o umetnosti so ponavadi zelo kvadratne, tam stokamo in se smilimo samemu sebi,  okrogle mize o razlikah med vzhodom in zahodom pa so ponavadi celo brez mize. To pomeni, da ponavadi vzhodnjaki nastopamo v vlogah eksotičnih živali v živalskem vrtu, zahodnjaki pa so tam na obisku in nam skozi kletko mečejo kikirikije ali banane in nas tolažijo, da bomo nekoč vsi enaki, vsi enakopravni in bo povsod denar, sreča in blagostanje.

Na okrogli aurillaški mizi so sodelovali francoski umetniki, novinarji in midva z Antonom. Anton je Rus, doma iz Saratova, ki živi in dela v Franciji. Ni si pustil rast francoskih brčic in še vedno najraje je boršč in pije kuhan šnops. Tipa sem videl prvič in mi je bil že na začetku takoj všeč. Slovansko sranje pač.

Moderator nas je na začetku vse predstavil in najprej zaslišal znanega francoskega režiserja o izkušnjah njegovih režij na Kosovem, Makedoniji in Črni gori. Tip je seveda povedal nekaj šal na balkanski ležerni račun, jih malo pomiloval in malo pohvalil. Sploh je bil vljuden in strašno korekten. Prava reklama za francoski bonton in parfumirane robčke Sončnega kralja.

Potem so naju z Rusom povabili, da naj midva poveva in potrdiva, kako je na vzhodu res težko in še težje. Z Rusom se seveda nisva dala. Lepo sva jim nametala stvari, ki so jih hoteli slišat, da je tale Aurillac super, da je njihov festival super-truper in da se kaj takega seveda ne bi nikoli dalo organizirat v Rusiji ali Sloveniji. V Rusiji bi bilo predrago, ker bi moral najeti vojsko, da bi varovala umetnike in da v Sloveniji festival uličnega gledališča pomeni bolj festival žretja in pitja, umetnost pa je bolj komsi-komsa.

Francozi so bili jako zadovoljni, ker sva potrdila vse sume, ki so jih imeli o vzhodu. Ko so hoteli še nekaj novičk o vzhodnem teatru, sva lepo nakladala naprej in stokala, da tam ni nobenega denarja, prostora, reflektorja, kaj šele prave in visoke umetnosti. Francozi so kar cmokali od sreče in svoje superiornosti, ponujali so nama roko in nogo, toda midva se nisva dala preslepit. Priznala sva, da je njihova tehnika v teatru res tehnično perfektna, da je svetloba, kostumi in scenografija res od angelčkov vzeta in, da znajo njihovi igralci lepo in glasno govorit. Francozi so bili vidno ganjeni in so celo zaploskali. Bilo je zares dirljivo, ko sva se z Rusom zagledala in bil je nek trenutek, nekje med slow in fast motionom, nekje med flipom in loopom, nekje med direkt na gobec in metek v čelo, trenutek, ko se nama je zavrtela vsa zgodovina od Rasputina naprej pa do generala Maistra nazaj. Sekunda, ko sva bila dva, pa hkrati eno oba.

Počakala sva, da so se Francozi medsebojno polizali in pocmokali in jih napadla od zadaj in spredaj. S slovenskimi vilami v hrbet in ruskim srpom direkt v prsa. Najprej je Rus rekel, da nimajo pojma o gledališču in sam sem dodal, da nimajo več zgodbe, da je zgodba že zdavnaj pobegnila k nam. Prisolila sva, da oni nimajo več kaj povedat, ker jih je urejenost oslepila, denar poženščil, jajca so izgubili v loncu mrzle vode in popoprala, da je njihov fuzbal dober samo zato, ker ga igrajo črni ali obrezani priseljenci. Aplavz je utihnil. Francozi so skrili po stole in tiho jokali. Midva pa sva jim rekla še sve i svašta, da so ubožčki tulili od gorja in nesreče. Ker so se nama malo smilili sva še dodala, da bova rade volje prišla k njim in jim zrežirala nekaj dobrih predstav in da naj ne skrbijo, samo denar na mizo naj dajo in letalske karte za otroke, žene, može, brate, sestre, pse in mačke naj pošljejo, da pridemo vsi k njim popedenat njihov teater.

Tisto noč sva z Antonom po ulicah pobirala nasmehe, priznanja in francoske brhke mladenke so nama visele z nog. Pijača je tekla po vzhodnjaško in na francoski račun. Skupaj smo plesali. One kankan, midva pa bolj podmizni makabre.

Ko sva v jutro odkolovratila nazaj v hotel, sva na aurillaški Čopovi videla, da so panksi razbili neko izložbo in da pred ogromno luknjo v trgovino stoji cel kordon policajev. Srce nama je zaigralo, še je upanje za nas, ko sva zgroženo ugotovila, da gre za izložbo knjigarne. Nori Francoski kao panksi so namesto da bi pokradli pijačo iz izložbe trgovine šli očitno krast knjige. Si želim, da so bili samo tako zelooo pijani, da so zgrešili lokacijo. Svet ne sme biti kvadraten. Morajo biti bed fantje in morajo biti gut fantje, ne pa da je vse poravnano in civilizirano. Če ne bo več razlik, tudi kompasa za svet ne bo več. Morata biti vzhod in zahod, da so jablane in da so hruške, da smo drugačni, različni, neenaki, da smo si zato zanimivi in zato seksi.

Slovo je bilo veselo, ker je bilo samo na spet snidenje. Ko sem še zadnjič vrgel oči skozi okno aviona, ki je jemal zalet s pariškega letališča, sem videl, da mi maha moj francoski osel, ki se mu nisem pustil nest in, da Rus salutira v pozdrav in v zrak strelja s Kališnikovim. Kako cort.

Pot nazaj je bila predvsem smrdljiva. Ob odhodu mi je gospa Francija podarila nekaj sirov. Siri so na letalu lepo zadehteli. Še sreča, da nisem bil edini ljubitelj plesni, okrog mene je smrdelo kot v svinjaku, in me niso mogli zabrisat z aviona. Med letom je simfonija vonjev užgala pravi francoski hardcore  šanson, zato so nam ljubke stevardese razdelile kljukice za perilo in vsi skupaj smo srečno in veselo na poti domov, s preščipnjenimi noski, zapeli hrapavo basovski Frere Žak, dorme vu?

Zdaj sem doma. Čez deset dni začnemo vadit novo predstavo Betontanca. V prostoru, ki je velik osem krat osem in visok dva in pol metra, je črn in nima nobenega okna. Medtem pa bodo po baročnih sobanah Cankarjevega doma, kjer samo enodnevni najem srednje dvorane stane 10.000 eurov, rezgetali predsedniški kandidati in zapravljali svoj in moj denar. Moj ljubi in edini vzhod. Briga me. V Franciji sem namreč našel prijatelja. Nekoga, ki isto misli, pa čeprav živi drugo življenje. Nekoga – pa ne reke, kamna in ostalih bedarij – ki dokazuje, da tale svet ni samo en hud vesoljski fuk, temveč mora bit nekaj več.

  • Share/Bookmark


21 komentarjev

  1. chef, dne 29.08.2007
    chef

    Ojoj! Skoraj me je pobralo od smeha.

    No, važno, da sta povedala, kar sta mislila! Prava ambasadorja vzhoda sta, yeah!

  2. sadie007, dne 29.08.2007
    sadie007

    jst sem ful rada vzhod … mogoče mal tud zato, ker me rajca misel, da sem eksotična žival v kletki … btw: odlično napisano :) in še en btw: una simfonija vonjev z aviona je pa v mojem hladilniku stalnica … tko da veš, kaj pričakovat, če kdaj rečem – kr vzem si pirček iz hladilnika …

  3. Fetalij W. Tyschew, dne 29.08.2007
    Fetalij W. Tyschew

    ma sej ne morem nč napisat… ti si jebena legenda. :D

  4. kiara, dne 29.08.2007
    kiara

    ja, to poznam – vedno so me zabavali dogodki tipa “East Meets West”, kjer smo ugotavljali, da imamo vzhodnjaki ideje, zahodnjaki pa dnar…in vedno smo “mi z vzhoda” padli skupaj, ker smo se mnogo bolj razumeli – kako bos zahodnjaku razlozil pojme kot par-nepar, pa čb TV, ki se je s trobarvnim steklom spredaj delal, da je barvni..:) ps, ampak saj ves – star (morda celo slovenski) pregovor pravi: v obilju se duh poleni… torej…živela revščina al kaj?;)

  5. gusti, dne 29.08.2007
    gusti

    Bravo za zgodbo to kar manka zahodu že lep čas

  6. teoo, dne 29.08.2007
    teoo

    10.000 eurov? Pha, jaz sem se pa čudil, od kje jim denar za tisti ogromen rumen žerjav, ki me zadnje cajte vsako jutro zbudi!

  7. reklam, dne 29.08.2007
    reklam

    :) :) :) !!!

    široka slovanska duša rulzzzz

    barbarov, da vam manjka? sploh neveste kolk!

  8. Rado, dne 29.08.2007
    Rado

    “Mater” Matjaž. Tole pa je Kolumna! Si jo res sam napisal? Da nisi od kje. . . ? Brez šale: Kapo dol!

  9. teoo, dne 29.08.2007
    teoo

    Gotovo je plagiat. Prvi del zelo spominja na Sienkiewitza, kjer se Pograjc in Rus na isti način prilizujeta francozom, kot se je Petronij Neronu. Drugi del rahlo odstopa, saj bi po knjigi morala vzhodnjaka narediti samomor. S tem bi ohranila svoje dostojanstvo in dokazala svoj point. Tale dva sta pa mehkužca in sta raje zbežala domov. ts ts ts!

  10. majakrizaj, dne 29.08.2007

    Zelo slikovito…….morda preveč vsega……in da je vzhodnjaška duša bolj goreča he,he… je..posebno v vandalizmu,vulgarnosti in čustvovanju…..slaba tolažba prežvečene filozofije stare juge. Kot si zapisal, en nori žur, potem pa delat domov………

  11. pet-in-g-seks, dne 29.08.2007
    pet-in-g-seks

    pravi užitek, tole branje.

  12. Insomniac, dne 29.08.2007
    Insomniac

    Tudi na filmskih platnih opažam podobno dogajanje. Samo, da je tam zahod Hollywood, vzhod pa večino kar pride s te strani Atlantika. Všečno branje.

  13. Petra, dne 29.08.2007

    Dobro napisano. Me veseli, da ima vzhod še vedno jajca.

  14. Tibor Jablonsky, dne 29.08.2007
    Tibor Jablonsky

    Pa sem mislil, da sem zarukan Slovan. Očitno sem plemenitost svoje Slovanske duše uspel ohraniti do prave merice. Koketiram z zgoraj napisanim, trdim pa, da znamo biti genialci.

    P.S.

    Tudi jaz sem bil punks. Kradel bi pa rajši knjigo kot alko, zato sem ven padel.

  15. Chiara, dne 29.08.2007

    Z visokimi upi sem pričakovala tisti preobrat in ni me razočaral :lol:

  16. chef, dne 29.08.2007
    chef

    Zdaj sem še enkrat prebral in ti tole povem:

    Najboljši sestavek, kar jih je bilo napisanih v zadnjih mesecih!

  17. lonDON, dne 29.08.2007
    lonDON

    Black, pises tako slikovito in barvito, da me enostavno potegnes v zgodbo! Ker se pac ze poznava, nima smisla, da ti laskam tja v tri krasne! Enostavno: super!

    P.S. Za Betondance pa ne pozabi, da smo dogovorjeni da blogerji naredimo en skupinski obisk te tvoje predstave! Lp!

  18. black, dne 29.08.2007
    black

    Se opravičujem vsem, ki ste me komentirali, pa vam nisem odgovoril, kaj šele kaj pripomnil. Ves dan sem bil popolnoma zaseden. Bil sem na ruskem in francoskem jezikovnem tečaju. Profesorica je bila ista, da zdaj nimam pojma kaj je rusko in kaj francosko. Vmes sem tekel na copy – paste univerzo, kjer sem imel dodatne ure prepisovanja pri zelo znanih profesorjih, ki pa hočejo ostati anonimni. Mi – prepisovalci – smo kot prašički mladi, ki prepisujemo ga radi. Zdaj grem jest večerjo, vohat sire in srkat črno vino, ups, pivo seveda. Bonsua in harašo.

  19. Mr. Mojo, dne 29.08.2007
    Mr. Mojo

    Žal smo temu crapu, ki ga opisuješ, vedno bližje. Ali pa ta crap nam. Ko nas bo dosegel, ne bomo imeli več kam. Vse bo homogenizirano in sterilizirano.

    Včasih je bilo vsaj tako, da če ti kje kaj ni bilo všeč, si lahko šel drugam. Tega je vedno manj. So te preganjal naciji? Ni bilo jobov? Spizdil si v Ameriko. So te preganjal McCarthyjevci? Si hotel jesti dobre žemljice? Spizdil si v Evropo. Ti je dopizdil Pariz? Lahko si šel na Haiti in hengal z domorodkami. Lahko si se valil od šangajskih beznic do Velikih jezer in poiskal svojo nišo. Kam bomo pa mi spizdili, ko nam končno dopizdi? Na Luno?

  20. erlend, dne 31.08.2007

    zahodna forma in vzhodna vsebina.

  21. [...] rane: tuje in [...]

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.