Pisanje je najboljše maščevanje
Komentarji(26) Na znanje in imanje, to že veste, da sem padel s hišnega Blogosa in, da sem krvavih kolen šel malo prespat. Ne veste pa, da sem se hotel že priključit okrajni psihoterapevtski skupini, pa sem ugotovil, da je moja psiha že preveč adijo in, da bi porabil prehude denarce za svoje zdravljenje, ko bi se s psihotiki in psihiči držal za roke in grulil svoje osebne travme. Živjo Polde! Živjo Mica in adijo Človek! Zato sem na sestanku med svojo glavo in svojim mednožjem sklenil, da sem bom ozdravil kar sam in zatulil v luno besede, ki bi mi včasih stežka šle z jezika. Za svoje psiho očiščenje in fizis maščevanje Siolu bom uporabil spodnjo besedno driskanje in svojo prijateljico Franči. Naj mi draga Franči oprosti!
Francesca je moja dobra prijateljica. Italijanka, ki govori pet jezikov in ima tri diplome. Njen oče je zelo bogat in ima kakšnih pet in pol hiš. Dve v Italiji, dve v Španiji, eno v Švici in pol – vikend velik kot na naš blok – na Kanarskih otokih. Pa Franči ni prav nič prevzetna, brihtna je kot šus in strašno duhovita. V tem trenutku živi na Bavarskem, uči otroke španščino in angleščino in v majhnem najemniškem stanovanju preživlja sebe in svojega mehiškega fanta, ki svira na gitaro in hoče bit umetnik. Njen prejšni Nemec je hotel bit zdravilec in njen predprejšni je bil berluskonijevec. Na fine punce se očitno lepijo samo nesposobni bedaki.
Moja Francesca je znana po tem, da je v Neaplju, ko smo sedeli na podplatih njihove mega dobre pizze, povzročila ročno zaustavljanje vojaškega torpednega čolna, skakanje vojakov v vodo, plavanje med morskimi psi in čofotanje čez utopljene albanske begunce, da so se premočeni rekruti zbrali okoli naše obložene mize, kjer so med huronskim klanjanjem, spoštljivo in z njenim dovoljenjem fotografirali njene velike…
Slovenija prav tako ni ušla Frančini veličini. V Ljubljani, na Čevljarskem mostu, je Francesca naletela na našega znanega in zelo veeliiikkega igralca, ki je z obema rokama planil na njene zaklade. Ko sem skušal ustaviti prostaka, me je skoraj zalučal med ljubljanske krape, se vrgel na kolena in ves pijan stokal, da je srečal svojo pravo mamo. Ko smo potem končali na pijači, je bil tako vzhičen, da je pretepel tri mimoidoče pešce in dva kolesarja, ki niso pozdravili naše lepe Franči in ji niso izkazali širokega občudovanja s kakšno poskočno napolitansko podoknico, ki bi zapela slavo njenim krasnim in velikim jo…
Pavza. Dihanje in sproščanje.
S Franči seveda ne obiskuješ javnih plaž, ker potem sploh do morja ne moreš. Preden se prerineš do prvih valov, moraš odrinit in zbrcat preveč fantov, ki stojijo v vrsti in se prerivajo za ukradeni pogled. Na nudistični pa se lahko kar ustreliš, ko pred teboj zaplešejo vsi majhni in veliki lulčki, ki bi se radi pogreli v hladni senci njenih okroglin in komaj zadržiš roko, da ne bi vzela mačete in posekala vse tiste bananaste krivine. Ja, Franči ima res velike još…, hm, pavza, prsi.
Pavza.
Še ena pavza. Še več dihanja in hiperventiliranja. Zdaj!
Franči ima zares ogromne JOŠKE.
Evo, pa sem izdavil. Rekel. Napisal. Joški. Zdaj bom pa še zatulil. JOOOOOŠŠŠŠKKKI!!!!
Zdaj, ko sem ozdravljen in rečem bobu bob, joškom joški in kurcu kurac, bom končno rekel na glas še nekaj o Siolu. Prepisoval nisem. Pisal sem redno in strpno. Nisem povzročal škandalov, razen enkrat, ko sem odrezal nekaj glav, zato ne vem, zakaj sem letel in, ker me razen jecljajočega Crnija, ki me je resda poklical in vprašal, kako da sem kaj – kako pa naj bil, srečen in vesel naj skačem do stropa, ko pa mi sporoča, da sem izbrisan – me ni nihče ni niti obvestil kaj je narobe z mojim pisanjem in kaj za vraga je narobe z menoj, da ne spadam več med trivialno in popularno. Brez zmerjanja in brez zahvale so me preprosto eliminirali. Jebemti kapitalizem. Poteče ti pogodba, pa si na cesti. Brez božičnega darila in brez ročne ure za hude zasluge.
Majhen in neumen sklepam, da verjetno nisem imel dovolj obiska, da nisem imel dovolj komentarjev in, da včasih navadni težko razumejo moje nenavadnost. Pa kaj potem. Ne more biti vse, kar je malce bolj zahtevno, tudi nezanimivo. Svet mora težit gor k nebu in ne dol v zemljo. Svet naj raje pleza na joške, kot pa da rine v rit.
Zato rečem: »Ma jebite se, drek pek fuk, pa pejte vsi skup u tri pizde materne.« Evo, fuk, začel sem grdo svinjat, zdrav sem pa le! Juhej, naprej! Franči bom seveda poslal zahvalno razglednico, čimprej ji bom našel fanta, ki bo vreden plezanja na njene joške, sam pa kot Talični Tom odjaham v sončni Vzhod streljat še hujše kozle.
breasteses! moraš me spoznat s franči… zaradi nje sem pripravljen spet piti alkohol! in daj, reci da nisem dober fant!
glede siola pa… jebeš… s svojim pisanjem si daleč nad nivojem ostalih hišnih blogerjev, to je edino pomembno, pa naj si ti noter ali ne. je pa res, da če so se te “losali” na tak glup način kot praviš, si zaslužijo, da se jim posušijo tiste bananaste krivine. če razlog tega, da se zdaj lahko nazivaš “izbrisani”, tiči v premajhnem številu klikov in komentarjev, je žalostno, da portal, kot je siol, ne ve, da količina ni enako kvaliteta. jebat ga. no ja, vbistvu pa verjamem, da se prav dobro zavedajo tega, ampak imajo raje kvantiteto… jebiga, potem lahko samo rečeš… joški.
ob prvi priliki bom splezal na joške, tebi v čast!
p.s. – upam da se boš držal naslova te objave in se maščeval še naprej
prasci…
ampak mi te mamo radi, radi radi radi
Franči pa je skoraj kot teta Estera.
Jebat ga. Bi že moral prej vedet, da je treba ves čas o joških govorit. Če bi to vedel, bi bil še naprej Hišni bloger.
Sicer sta pa med njimi zdaj samo še dva dobra…
Dragemu Fetaliju bom seveda zrihtal Franči, to bo prava terna za njega, ker tudi Italijanka pije samo sok in ima zelo rada mlajše pobe. Dragi Šuši bom dal lubčka, ko jo vidim in dragemu Chefu bom podaril kuli, da mi bo dal avtogram, ker je ostal moj navijač. Ave vsem trem.
Hočem spoznati Francesco! Kako ti je sploh uspelo opaziti da govori 5 jezikov, je brihtna in “oh in sploh”?
Francesca, cara mia, ti voglio bene! Do jaja, brate! Majkemi.
[...] Dnevnik sem pisal – po njegovem vzoru. Zaradi njega sem si začel tudi meriti “stvarco”(Matjaž Pograjc ji reče Kurac!) in razočaran ugotovil, da je moja manjša. Potem sem nehal pisati [...]
Aha. Iz “hišnih” si šel zato, ker lahko zdaj svinjaš?
P.S. Nekateri smo takoj opazili, da si izginil.
black, upam le, da ti siolovo nagajanje ne bo vzelo volje do pisanja na blogu!?! verjetno veš, da že imaš svoj krog (verjetno bolj tihih) oboževalcev?????
Nč skrbet, draga dajana. Izkričal sem svinjarije, si obrnil gnilo drobovje in polomil predolg jezik. Spet bom priden in vesel. Ma, kot Srečno Kekec. Tudi zaradi meni jako seksi Pet-in-g-seksa.
Za bralce tvojega bloga je bilo zelo priročno, da si bil hišni bloger, saj si se zato pojavljal na vrhu Blogosa. Pri meni si sedaj odromal v Googlov Reader. Blog on!
Joški!!! Sicer pa, jst nikamor ne mislm odjahat in te še berem …
Kralj je mrtev! Naj zivi kralj! Matjaz, ko se bosta s Fekalijem zmenla za pir mi sporocta! Nekaj ojrov rezerve se mam za pocastit!
Hana mi bo sicer zamerila!
men je pa kul, da nisi več “hišni”. glede na to, kako iščejo hišne in kaj jim je pri tem pomembno
kot je rekel Marx: “nočem biti član kluba, ki hoče mene za člana”
[...] je živel kralj, ki je mislil, da ima najdaljšega oneta na svetu. Pograjc tej stvari pravi kurac. Vendar ga ni imel. (tu je mišljeno, da tisti zgoraj omenjeni kralj ni imel najdaljšega na svetu, [...]
Ena večjih komperativnih prednosti bloga je, da lahko bre zadržkov napišeš joški, kurc in fuk. Ljudi, ki tega ne izkoriščajo, ne razumem. Sicer se mi pa zdi nekatere res dobre objave brez veze smetiti s komentarji. Ker izpadeš nekako bedasto.
the best
zanimivo je brati tvoje zabobano leposlovje
sem tudi jaz v krogu skritih oboževalcev in link je romal na orodno vrstico z zaznamki… v pričakovanju novih dobrih zapisov
francko bom z veseljem prepustila bolj zahtevnim moškim kolegom … za čtivo pa se še v naprej priporočam. fan klub je očitno velik … čeprav malo sramežljiv. klinc … mogoče je pa res kul … da so se ti odrekli.
Zacvetele jablane in hruške…
Čakaj, trije hišni blogerji bodo postali navadni smrtniki na račun starih? In ti si med njimi?! Faaaaaaaak, ej! Rad bi rekel samo to, da te nisem prebiral, dokler se oni dan nisi oglasil na mojem blogu, kar me je le prepričalo, da sem poškilil k tebi. In, heh, pomisli, kdobsmislu… našel super blog. Zdaj pa letiš ta trenutek v moj Clickroll
Nočem biti zoprna (prav nasprotno), ampak tako to je v kapitalizmu. Bili smo odpikani tudi že po mailu. Ali “nisi ti, smo mi, we need some time, we need some space, let’s just be friends”.
Na koncu se vedno izkaže, da je to bila usluga. Mogoče boleča, ampak ti greš končno lahko naprej. Dobil si veliko. Veliko več kot korporacija, ki ti je dala možnost. Vzemi vse, kar lahko, in pojdi naprej.
@black: crnkoviča met za urednika tud ni neki, kar bi si človek prov posebej želel, se mi zdi in jst bi mal parafrazirala naslov tegale posta (seveda vsebuje željo za naprej;) v PISANJE JE NAJBOLJŠE MAŠČEVANJE….;)
sori, še neki: se mi ej (v tej zgodnji jutranji uri) “pripeljala”še ena povezava – namesto Keep on rockin’ in the free world…mamo lohk za himno Keep on blogging in the free word…
PS: po potrebi, glede na razpoloženje, in glede na to da v to svoboo pogosto itak ne verjamemo čist, lahko zamenjujemo zadnji del – torej namesto free world kakšen f****** world…al pa kaj podobnega…;)
Dobrodošel med brezdomci…upam, da so se ti vsaj zahvalili za sodelovanje, tako kot neki grešnici MM…to da si moral oditi skozi zadnja vrata v hiši, pa je posledica velike gneče pred glavnim vhodom…lahko bi te še pregazili!
Ja, to je pa tako……jebela…..če si preveč dober postaneš moteč faktor….jeah.
[...] prvo, bil sem zelo sokiran, ko sem prebral, da so Matjaza Pograjca izkljucili iz skupine hisnih blogerjev. Veliko nas ve, da je g. Pograjc zelo vesc dela v teatru, natancneje v [...]