Na letalu sem videl gospoda Peterleta, gospo Stabej in gospo Malovrh. Ostali, gospe in gospodje, ki sem jih srečal in morda tudi videl, so bili bolj nevidni kot vidni, zato se mi zdi, da jih nisem videl. Tisti, ki smo se videli, smo si rekli dober dan in pojdi se solit, ker je bila ura šele šest in pol. Ob devetih morajo biti vsi vidni šefi in vsi nevidni nešefi v svojih evropskih pisarnah. Ob devetih zjutraj se v Bruslju začne delat. Ob devetih Kafka in gospodje K. - ji v svetlih in zračnih evropskih pisarnah, ki smo jih mi financirali, sredi evropskega parlamenta, v srcu Evrope, začno reševat svet. Beri naprej »

Teden je bil hud. Barvast. Sem bil pisan kot čačke na slikarjevi paleti. Tekal sem po vrtečem globusu našega planeta in iskal svojo pravo identiteto. Slovenska trdna tla so se mi spodmaknila že v sredo zvečer. Beri naprej »

Nekoč je bil samo en stavek: Beri naprej »

Ne maram spomenikov, pa čeprav je strašno moderno imet obletnico in šik je na vik in krik imet koncert banda, ki je bil nekoč čisto ok in ste imeli nekaj fenic in nekaj vernikov na koncertih in izdali kakšno plato, v resnici pa ste se razšli, ker je basist povaljal vašo sedanjo ženo. Špica je izdati knjigo svojih zapisov izpred petdesetih let, pa čeprav si jih prepisal od sošolca ali razstavit svoje umetnine iz vrtca do doma za ostarele in ljudi prepričevat, da si bil in si še zmeraj in, da si the best in sploh in oh še nisi za rest. Da si pisal zgodovino. Da je bila sedanjost tvoja in prihodnost bo še bolj tvoja. Nočem prihodnosti in preteklost je preveč sentimentalna, ker jo vidiš skozi srce in ne z glavo. Hočem biti zdaj. Beri naprej »

Sporočam Vam, da sem v zameno za frnikole in konja samoroga, danes tega in tega pristal in priznal samemu sebi, da na tem blogu objavlja tudi Black. Da ne bi prihajalo do nepotrebnih zamenjav in nenamernih ali namernih podtikanj, sem si dovolil človeka za temnim imenom, preden ga vržem med strani, beri smeti, tudi malo osvetliti. Beri naprej »

Sončni zahod bo, ko so Košak, Jonas in Marko Crnkovič drveli po poljski cesti. Prah, ki je ostajal za avtomobilom, je razjezil nos Dajane, da je stekla za njimi in se zadnjimi močmi vrgla na strešni prtljažnik. Pomolila je glavo skozi odprto okno srebrne džiparije in se pobahala: “Veste, revolver imam zmeraj pri sebi!”

Beri naprej »