Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš

Na letalu sem videl gospoda Peterleta, gospo Stabej in gospo Malovrh. Ostali, gospe in gospodje, ki sem jih srečal in morda tudi videl, so bili bolj nevidni kot vidni, zato se mi zdi, da jih nisem videl. Tisti, ki smo se videli, smo si rekli dober dan in pojdi se solit, ker je bila ura šele šest in pol. Ob devetih morajo biti vsi vidni šefi in vsi nevidni nešefi v svojih evropskih pisarnah. Ob devetih zjutraj se v Bruslju začne delat. Ob devetih Kafka in gospodje K. – ji v svetlih in zračnih evropskih pisarnah, ki smo jih mi financirali, sredi evropskega parlamenta, v srcu Evrope, začno reševat svet.

Polet sem prespal. Vmes so nam razdelili paketek z mini Poli in mini Zdenka siri. Težkega srca sem obrok vrnil, naj ga pošljejo raje v biznis klas, tam ga bolj potrebujejo, ker oni res težko in naporno biznisirajo in politizirajo, jaz sem samo lenoritni umetnik, ki resnično nima namena reševat sveta. Moje darilo so v ospredju letala sprejeli z navdušenjem. Nazaj so mi poslali deset ovitkov Zdenka sira, da jih lahko pošljem na Zdenka sir poštno ležeče in morda zadenem majico Zdenka ali kapo Sir.

Po prihodu v hotel so mi sporočili, da naj pridem po posteljo šele po dvanajstih, zato sem utekel po sivih ulicah v downtown, da najdem kakšen bruseljski Tri miškolin restaurant. Po navodilih internetne strani Brussels Best Restaurants sem našel samo gostilno, ki je imela pet nadstropij in jedilnik večji kot miza. Miškolinov nisem srečal, jih je očitno požrla muca.

Vzel sem zalet in odplahtal jedilnik. Imel sem velike oči in še vedno debelo denarnico, pa sem si naročil krožnik surovih školjk, slinastih se polžev in žive morske trave. Počez sem fino popopral, posolil in polimonal, ter si obliznil vseh enajst prstov. Enajsti prst ni bil prst, malo večji spodnji izrastek je in včasih hoče celo govorit. Preslišal sem njegova prilizovanja, da hoče še, da je okus surovega morja eno samo zdravje, da naj ne bom takšen Stric Skopušnik in, da naj takoj naročim še eno porcijo surovega afrodiziaka, da ima noč svojo moč in, da je Bruselj znan po tajskih brušenih diamantih.

Kričal je tako glasno, da so me vsi gledali in sem popustil. Druga porcija je bila samo zanj. Sam sem šel sedet za sosednjo mizo, delat se, da ga ne vidim. Enajsti izrojenec se je nemarno drl na prijazne arabske natakarje, ščipal okrogle francoske kuharce za rit in spraševal, kje se da brusit s tajskimi diamanti. Ko je začel naročati še zajca v vinski omaki, sem plačal in pobegnil ven. Enajstega važiča sem vzel s seboj, ker se me je držal kot klop.

Prazne denarnice in lačen kot volk, drugič si bom za ta denar raje naročil 2,6 kg belgijskega pomfrita, sem šel sem v sosednji pub, ki ima 2600 pirov na izbiro. V miru, brez kazni in zločina, sem zalučal svojo rit na leseno klop in začel bakanalijo. Skadil sem kakšnih 26 cigaret in poskusil kakšnih 260 različnih pirov. Čisti užitek. Denarja žal nisem imel več, zastavil sem en slovenski tank. Enajsti pobratin mi je dal mir, po 62 – tem piru je zasmrčal pod mizo in pozabil na Fetalijeve diamante. Lačen sem bil še zmeraj, mi je pa vsaj pivski trebuh zrasel, da nisem videl svojega godrnjača.

Zvečer, na poti v hotel, nisem videl nevidne. Videl pa sem, da gredo domov. Delavnika za urejanje sveta je bilo konec. Rezultati so bili isti kot zjutraj. Svet je še vedno s tečajev in Evropa ni nič bolj evropska. Če bi imel še kakšen Zdenka sir, bi jim ga stisnil v roke. Za srečno pot. Je rekel tisti brazilski zajčji pisun, da ni važen cilj, pot je važna, sam sicer dvomim v spregovorjeno, meni se zdi, da je treba včasih tudi na cilj mislit in kdaj kam tudi prit.

V sobi sva se zagledala. Pogled ni bil ravno prijeten, eden je bil lačen in drugi suh, zato se bova ponoči delala, da se ne vidiva. Jutri je nov dan. Jutri bova jedla in pila pametneje. S ciljem, da bo ceneje se bova morda povabila na kosilo v veliko slovensko ambasado. Morda bodo tudi oni naju povabili, saj so oni naši in midva njihova. Morda pa bom šel ven raje sam. Skromnost je lepa čednost in morda boljši start za reševanje sveta.

  • Share/Bookmark


9 komentarjev

  1. zloba, dne 26.11.2007
    zloba

    Hočem biti moški! Ne glede na to, kakšen si, vedno imaš vsaj družbo za debato:-P

  2. teoo, dne 26.11.2007
    teoo

    Zloba, ne si želet tega. Tako manipulativnega, egocentričnega, narcisoidnega in trdega prijatelja obdržiš samo zato, ker ga poznaš že od malega.

  3. Fetalij W. Tyschew, dne 27.11.2007
    Fetalij W. Tyschew

    jaz bi pa rad potoval… ampak najprej postelja, ki mi je ni treba čakat do 12h.

    in teoo ima prav :D

  4. kiara, dne 27.11.2007
    kiara

    “brazilski zajčji pisun”…:)))) ja nc, uzivaj…

  5. zloba, dne 27.11.2007
    zloba

    Hmmm … Teoo, jaz pa sem mislila da zato, ker razmišlja namesto vas. Huh, koliko stvari se moram še naučiti v življenju …

  6. Ipsilon, dne 27.11.2007
    Ipsilon

    Z gospo Stabej sva se srečala pred devetimi leti na sprejemu v francoskem Assemblée nationale. Že takrat je bila na poti reševanja sveta. Če bi prej vedel, da me pride pogledat, bi ji prinesel kak Zdenka sirček. Ali pa 40 let staro alpsko mleko.

  7. sadie007, dne 27.11.2007
    sadie007

    lepo je it, daleč pivo pit in tuje polže jest, najlepš je pa v tuji sobi se znajdt za zaprtimi vrati :)

  8. Tibor Jablonsky, dne 27.11.2007
    Tibor Jablonsky

    @Zloba: Te debate so včasih zelo naporne, saj enajsti pobrain ponavadi boljše razmišlja kakor pijana črepinja na lastnikovem vratu.

  9. simm, dne 30.11.2007
    simm

    Jurčičev Deseti brat mi je bil vedno sumljiv. Vedel sem, da ima tudi enajstega, a mi ni bilo jasno, zakaj ga skriva. Hvala za odgovor!

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.