Dan brez blefa

Ob torkih ne režiram Brechta v Berlinu in ob torkih ne šlatam opernih div v Veronskem amfiteatru. Ob torkih sem samo v Lescah. Tam učim otroke teatra. Dve skupini sta. Prva od šest do deset in druga od enajst do osemnajst. Prvi so še smrkavi in nimajo pojma. Drugim že nagajajo kocine in so jim mozolji že odveč. Prvi so Že otroci in drugi so Še otroci. 

Prvo skupino, mlajšo, se teatra ne splača učit. Premajhni so še za laganje. Otroci niso dobri za blef in teater je eno samo blefiranje. Nočem, da otroci lažejo, zato jih hočem naučit ničesar. To dejstvo me bega in krmarim na robu, da sem in da nisem dolgočasen, ker sem včasih samo tiho. Gledajo me in jaz jih gledam nazaj. To traja in traja. Med nami se sprehaja samo tišina in zdi se mi, da celo tekmujemo, kdo bo dalj zdržal in kdo od nas bo kasneje spregovoril. Sam vem, da bom izgubil in hvaležen sem jim, ko mi pustijo včasih, da zmagam in zanalašč začno klepetat. Samo da oni, ko spregovorijo, ne lažejo. Pri njih je vse zares in brez heca hecno, sam pa sem samo pokvarjen tip srednjih let, ki z vsako spregovorjeno besedo blefira in laže kot teče pes. Otrok v meni se je že zdavnaj izselil iz mojega telesa, duša je črviva in srce sajasto. Morda bi jaz moral njim plačat in ne oni meni, da me bodo naučili spet biti čist, svetal in naiven. Da bom spet našel otroka v sebi. Da bom spet JAZ.

Druga skupina, starejša, so že na poti v odraslost in hkrati še gomaze po peskovniku. Imajo že svoje prve ljubezni in imajo že svoje prve depresije. Imajo že predolge roke in prevelike nosove. Imajo tudi še prekratko pamet, da bi se lahko razložili in včasih znajo dobro igrat teater. Svet okoli njih jih je že naučil lagat. Brihtni so, pa vedo, da lažem tudi sam. Hočem, da bi me videli kot enega izmed njih in vem in oni vedo, da nisem in, da bom stežka našel pot, ki nas bi izenačila. Skušam ne govorit, če mi ni treba in skušam, da bi oni več govorili. Dialog z njimi je skrajno strašen. Robat in na nož, ker oni vse vedo in stežka popuste, da nimajo prav. To mi je všeč, ker jim krepi samozavest, zato sem še naprej tiho. Ko popokajo vsa stekla od njihovega ropotanja, se umirijo in skušajo povedat stavek. Z začetkom, glagolom in piko. Potem smo tiho vsi. Oni mlajši in oni starejši. In v tišini se razumemo, da je svet zajeban in, da ga bomo težko rešili od crkavanja. Sam sem že prestar in oni so še preveč otroci in jutri bo obratno. Sam se bom spremenil v otroka in oni bodo postali dolgočasni odrasli bleferji in vmes ne bo veliko, samo sekunda, morda celo manj, ko pobegne čas, da se bodo zavedli, da so bili prepozni, da jih je že ujel življenja dolgčas. Tako kot je ujel njihove starše, mene in Vas.

Razbijem tišino in dam muziko. Na glas in še bolj. Mano Negra in Mala Vida. Skačemo v zrak in se zderemo jeeeeaaahhhh! Skozi okno nas gledajo starši in si mislijo svoje.

Potem pridem zvečer domov in najdem svoja dva že v postelji. Preberem pravljico in pocrkljam za lahko noč. Ko ugasnem luč z očmi vedno pristanem na nebu in ob utrinku v črno noč si zmeraj zaželim, da bi se ustavil čas in, da ne bi nikoli, nikoli, nikoli… zrasla.   

  • Share/Bookmark


8 komentarjev

  1. Ipsilon, dne 14.12.2007
    Ipsilon

    Kdaj pa kdaj se spomni Pike Nogavičke.

  2. black, dne 14.12.2007
    black

    Frnikole sem podaril mlajši sosedi. Zdaj mi je žal, morda pa jih je podarila naprej in, če drži, da se vse okrog vrti, jih dobim spet nazaj.

  3. nikja, dne 14.12.2007
    nikja

    hja, jaz zvečer gledam svojega malega, ki je božičku napisal, da bo priden in mi je kar slabo, če samo pomislim, da bo tudi on morda kmalu (prosim, ne!) ’samo pokvarjen tip srednjih let, ki z vsako spregovorjeno besedo blefira in laže kot teče pes’. ;) vesel december, al kaj se že pač zdej reče … N

  4. naked, dne 14.12.2007

    super zapis

  5. taam, dne 14.12.2007

    mogoce pa bosta zrasla samo v visino in ostala otroka po ocetu.

  6. Fetalij W. Tyschew, dne 16.12.2007
    Fetalij W. Tyschew

    bit otrok ko odrasteš je težko… ko si iskren in nepokvarjen… najebeš.

    ampak ja, najdejo se. jst mislim da sem vas spoznal ene par :P

  7. lukav, dne 19.12.2007
    lukav

    Lego kocke? :D

    Amm za frnikole pa ne velja .. :D Ko sem bil še – bi rekli prva, zgoraj omenjena starostna skupina – so me nategnili in sem ostal brez vsega .. še danes jih nisem dobil nazaj .. bah

  8. rozazvezdica, dne 30.12.2007
    rozazvezdica

    mlajši kot si, bolj simple je vse skupaj… to dojameš hitro ja …

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.