Pri Blacku doma (0.)

Ker se Mario spet in spet poslavlja, so me prosili, da pomagam obupanim televizijskim odvisnikom preživeti puste, brez mlačnega čaja in suhega keksa, tedne in mesece ter prevzeti režijsko palico njegove oddaje. Za voditelja so mi ponujali Marka Potrča, Potrča Marka, Marka ali Potrča, malo tudi Iztoka Gartnerja in še malo Gartnerja Iztoka, pa žal slednji ni imel časa, ker ima kot filmski kritik, publicist, tv voditelj, svobodni novinar, divje zaljubljen v Tino, voditelj prireditev, moderator, glasbenik in nekoč pred davnimi davnimi časi tudi ginekolog in še in še, preveč dela, sem predlagal, ne ozirajoč se na očitke nepotizma, da štafetno palico besednega in podobnega ničenja ob nedeljah zvečer prevzame Black in oddaja “Pri Blacku doma”.

Black bi na televiziji sicer raje vodil kakšen talk – show, pa je bil njegov koncept, da bi bila vsako oddajo gostja Manca Košir, neutemeljeno zavrnjen, zato sva morala pristati na tolažilno nagrado. Podarjenemu konju se ne sme gledat v zobe, še manj pa hočemo gledat v prihodnost sive televizije, ki bo kmalu postala cerkev na prvem programu, parlament na drugem in wrestling med g. Jelinčičem in izdajalci česarkoli in kadarkoli na tretjem, zato sem se ugriznil v prst in si seveda odtrgal roko. Tole je poročilo s snemanja nulte – poskusne oddaje. Aja, Mojca Mavec ni sodelovala in Miša Molk ni bila niti v enem kadru.

V goste k sebi domov sem povabil nekaj oseb, ki jih rad berem. Osebe, ki jih žal še nisem srečal, pa bi jih rad, ker so mi njihova besedičenja po blogu fina za svoje miselne kozolce skakat. Vabljeni so bili prijetno presenečeni in nihče ni umanjkal. Še več, veseli so bili, da bodo nastopili v oddaji v kateri ne bo ne Vide Petrovčič in ne Sandija Čolnika.

Povabil sem: Dr.Onyxa, ker je pameten pes in grize tam, kjer se herpesi neumnosti širijo hitreje kot kuga nevednosti, direktno v srce ljudi, ki hočejo biti bolj zabiti kot so zares. Se pa uspešno delajo, da še zmeraj verjamemo v njih. Erlenda, ker nimate pojma kdo je, piše pa huje kot mi hiter al’ počas, bedni poskušalci slalomiranja med črkami in pavzami. Enxena, ker imate še manj pojma kot pri prej omenjenemu kdo naj bi to bil in priznam, da sem sam na isti stopnji nevednosti in hkrati gorim v želji od plezanja po njegovem blogu, kjer redko piše pa vseeno dovolj, da zmrzujem od njegove alpske ignorance in fuck off – nimam časa – stoične drže, da hočem več in še več. Chefa, da ga končno premagam v pitju piva in nerganju pod vplivom ljubljanske megle in ga s kakšnim polaganjem argumentov spravim na kolena. Kolesarjenja raje ne bom omenjal, ker mu bom na prvem kilometrskem merjenju moči dal 3 km prednosti, dva bidona cedevite več in energijsko ploščico počez, pa še vmes bom kadil kot Turek, da bo tekma bolj fer in sprint bolj zanimiv. Za okras in stas sem pritaknil zraven še žensko predstavnico po imenu Sadie 007. Za njo je seveda navijal Black, ker gori od želje, da bi z njo posnel remake tiste fine fufu in šušu scene iz You only live twice. V vodi jasno. Z mehurčki in masažo na kvadratni centimeter njene romantičnosti.

Gostom je bilo naročeno, da naj pridejo v maskah, da bo blogerska anonimnost sita in moja radovednost cela. Tako je Dr.Onyx prišel oblečen v Predsednika, Sadie zakrita v Jamesa Bonda, Chef je prilomastil oblečen v Šefa, Erlend je priplesal kot Oscar Wilde in Enxen je priplezal skrit v Gorski cepin. Black je goste počakal kar v Adamovem kostumu. Ker so ga vsi gledali Dol, je njegov obraz Zgoraj ostal še naprej neznan. Tega se ni spomnil niti legendarni Zorro, ki je moral vse življenje, podnevi in ponoči, nositi tiste neokusne črne sirove luknje.

Seveda so gostje s seboj prinesli tudi svoj najljubši predmet, ki ga bomo s strašnim veseljem poklonili za draženje na naslednji dražbi Bložiča, ups, pardon, bložiča. Onyks je poklonil pamet, Sadie pištolo zataknjeno za tangice,  Enxen, ki je bil cepin je šenkal enxena in Erlend si je iz rok iztrgal rumeno sončnico. Chef nas je hotel zafrknit in je s seboj prinesel dva predmeta. Megafon in Tajnico. Megafon bomo podražbili, Tajnico pa smo poslali dvigat telefon in sprejemat komentarje in naročnine na naslednjo oddajo.

Pevskih gostov nisem vabil, ker smo raje sami kakšno zapeli. Posebej »Mi se mamo radi, kot prašički mladi« je dobro nažrla ušesa vsem sosedom naše hiše. Mi se nismo dali motit, vljudno smo se objemali, stresali kosmate šale, se smejali kot hijene, jedli kot pujsi, pili kot žolne in klepetali kot kure, da je zunaj dež dodobra namočil hrvaške pevce, ki so se za dobre slovenske evre trudili Slovence naučit hrvaški novorek. Gospod župan je bil pravi Jezusšček in je razdelil še kup zastonjskih bikovk, da bodo obdarjeni agresivci lahko pretepali osebke napačno parkiranih avtov. Tako bomo kmalu vsi znali hrvatsko in bomo spucani jeze in brez smrdečih avtomobilov, ki bodo itak vsi razbiti, ker vsi itak narobe parkiramo, lahko med Evropejce sprejeli naše južne in tužne brate. V zameno za srčnost nam bodo kravatarji podarili zastonj gumenjake s katerimi se bomo lahko vozili samo še po naših objokanih lužah, ki jih bomo izjokali ob naših nategnjenih želodcih.

Za plesno popestritev so se ponujali amaterji iz Betontanca, ki so hoteli prikazat odlomek iz zadnje, tako zanič predstave, da še kritike v osrednjem časniku človeške lenobe ni dobila, tako gnila in plesniva je, zato smo hoteli povabit plesno šolo Kazino pa so profiji šli plesat na rojstni dan kritika Roka Vevarja, ki ni praznoval, samo bral je svoje referate o sodobnih scenskih umetnostih in so potrebovali malo sprostitve. Gostov je imel bolj malo, so pa zato bolj gizdavo pametovali in se sončnili v gledališki teoriji blaznine. Smo raje zaplesali sami na muziko iz radijskih reklam za razprodaje.  

Tekmovali smo tudi v družabnih igrah. Igre so bile tako družabne, da smo se takoj skregali. Brihtni kot smo, smo vsi hoteli biti zadnji, ker smo nekje prebrali, da bodo nekoč tudi zadnji prvi in prvi zadnji. Misel nam je bila všeč in smo potem raje tekmovali v tem kdo bo zadnji in smo se delali zabite kot noč in, da ne znamo štet niti do pet.

Uganjevali smo tudi skritega blogerskega gosta, ki se je moral skriti v našem stanovanju. Skriti gost je s popačenim glasom, da ga ne bi prehitro prepoznali, kot da bi mačke po plehu scale, tulil na nas:« Hladno!, ko smo bili daleč in :«Vroče!«, ko smo bili blizu. Seveda so vsi vedeli, da je skriti hladno, mrzlo, Ledo gost Simona Rebolj in, da se skriva na wc -ju, ampak smo se zanalašč delali, da ne vemo kje je in kdo, da je. Po šestih urah je popustila, najprej rohnela, potem cvilila in na koncu obupana prosila, naj jo izpustimo ven. Prijazni smo ji dali cigareto in kuhan vin, da je prišla k sebi. Potem se je hotela z nami igrat Kameno lice in smo jo komaj prepričali, da igra ne bo imela nobenega smisla, ker imamo vsi na obrazih maske in ne bomo mogli nikakor s svojimi skriti obrazi izdajat svojih navdušenj ob njenih ustnih spretnostih. Njej v tolažbo smo se potem najprej drug za drugim vsi zaprli v wc in potem smo se šli igrat »Simona, ne jezi se«, kjer nas je seveda nadigrala, ker mi nismo znali štet niti do pet in smo hoteli biti vedno zadnji na cilju.

O kvaliteti slovenske blogarske scene nismo veliko govorili, ker nismo imeli nobenega mnenja. O likovni podobi blogov tudi nismo veliko govorili, ker tudi nismo imeli veliko mnenja in o nivoju komentiranja tudi nismo nič govorili, ker smo raje modro molčali, pili pivo iz tetrapaka, vino iz čajnika in mleko iz krave. Kaj bi se mučili s podražitvami, namesto sto ton zalog mleka in oksidiranih zaleg smetane smo si nabavili raje kar proizvajalca samega. Ko bodo spet podražili bencin, si bomo zato naročili Arabca in namesto kruha bomo žrli prepečenec.

Oddaje žal nismo posneli, ker so vse kamere pocrkale od dima, ki smo ga nakoličinili s pipo miru, ki je krožila naokoli. Celo Chef je kadil. Prisežem, da pri tem ni razbil nobenega tetrapaka, čajnika ali krave. Celo mi smo še vedno celi in Simona tudi. Ostalo je samo nekaj fotografij, ki pričajo o celoti mnenj in o boljšem svetu. Svet potrebuje razumen prepir, ne pa sesanje prsta ob pomanjševalnicah lastnega imena. Zato Blacka lahko mirno okličete tudi za Nigerčka, pa Vam ne bo zameril. Veličina se skriva v srcu in ne v imenu. Razen pri bratih Levjesrčnih.

V nulti oddaji »Pri Blacku doma« nismo povedali nič in tako je prav. Oddaja naj bi bila zabavna, ne pa reševanje tjulnjov pred besnečimi krivolovci, zato sem sklenil, da bomo posneli še kakšno. Morda pa bomo v naslednji, v kateri bo šlo zares in bo prva po vrsti, povedali več. Osrednja rdeča nit naslednje žlobudravščine pri Blacku doma bo: »Žena naj bo doma, v lajf nikaj ne bo šla«, zato bomo na čaj povabili samo žensko čebljanje.

Izbral sem naslednje vabljene: Šuši, ki bo skrbela za naše oči in nam bo odplesala predavanje z naslovom “Razlika med štajerskim in francoskim striptizom”, Eirene, ki bo skrbela za naša ušesa in bo spuščala fino in temno muziko na katero bo lahko pela ali rjovela, Zlobo, ki bo skrbela za naša usta, pekla bo palačinke na tisoč in eno noč in pila čajno pivo in Centrifuzijo, ki ji ni treba skrbet za nič, lahko samo sedi ali stoji, hodi ali leti, glavno, da bo spisala kakšno komunikološko študijo o povoženih decih z valjarjem po glavi. Kot peto smo povabili Fetalijo, ki bo skrbela zase in bo prišla na čajanko oblečena kot Natalija z mini majico in napisom gor na joških: Hišnica. Skriti gost ne bo Marko Crnkovič, pa ne zato, ker ni ženska in ker seveda ne bo pristal, da mu glas poreglamo v alt, temveč zato, ker je zgoščeno gost že povsod kamor nas oči peljejo in ušesa nesejo. Zato bomo raje povabili nekoga, ki je več doma in mu skrivanje za nicki ni tuje. Nekoga, ki je hud kot ris in zna dobro streljat z incognito packarijami. Kot skriti gost ima šanse 50 proti našim 50. Morda pa se bo Niki tako dobro skril, da ga bomo pomotoma našli šele v zadnji oddaji.

Mimogrede se bomo s kamero spet oglasili pri Simoni, da ji rečemo, da bo vse oki doki in pri Fishu, da mu zašepetamo skrivnost, da ne bo nikoli vse oki doki, ker je ravno v tem čar in žar super truper tripa in blaznenja med trdo zemljo in mehkim vzletom za vesolje, ker se v nebesa ne bomo nikoli zaleteli, Peter je že zdavnaj zanalašč izgubil ključ, v pekel pa tudi ne bomo prileteli, ker so ga že scela zasedli prednamci in tam v prasketanju umazanih duš ni več proste grmade niti za takšne riti kot smo Mi.

Opomba: nulta oddaja Pri Blacku doma je poskusna oddaja, zato so komentarji nanjo do nadaljnega zaprti za javnost. Razumimo vendar ustvarjalce, ki se še kobacajo med idejo in realizacijo. Vse začinjene in vse pocukrane pripombe lahko pustite v komentarjih pri kakšnemu od omenjenih gostov iz nulte oddaje, ki jih ima morda nezasluženo premalo. Tako morda prvič storite kakšno dobro delo tudi z Vašim bloganjem. Tako bodo končno dobili več komentarjev kot Vi in bodo po pravici pristali med Naj komentiranimi in tako se bo samo z Vašo pomočjo dvignila kvaliteta bloganja in se boste Vi lahko užaljeni prepirali samo še s samim seboj, ker so Vas prehiteli boljši in kvalitetnejši.

P.S. Obljubim, da bomo s pomočjo zbranega denarja z bložičeve dražbe samo Vam in vsakemu od Vas kupili zvezdo v vesolju in jo poimenovali po Vaši muci, psu, kanarčku ali kamnu. Nekoga vendar morate imeti radi.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev

  1. [...] je objavil svoj scenarij nove razvedrilne oddaje Pri Blacku doma (0.), ki presega vse dosedaj poznane scenarije. Všeč mi je. Še posebej zaključek. “Vse [...]

  2. Kašpar » » Kašpar, dne 8.01.2008

    [...] Super oddaja! [...]