Sanja svinja kukuruz

Že ob petih in pol mi je moj naslednik zarinil svojo nogo v oko in moja princeska je zarohnela v očijevo uho, da naj izginem iz njene postelje. Dvignil sem svojo telo in z njim odšel pripravljat zajtrk. Svoje zaspano betico sem pustil še tam, da je pojasnilo malima živinčetoma, da je to postelja staršev, ne pa otrok in, da naj spokata onadva.

Ko so se naprepirali, čigava je palača Trnuljčice, so se vsi trije – mala šef1 in mali šef2 in moja podšef betica – privalili v kuhinjo, sem postregel šefom kot kitajski služabnik. Za zabavo sem šefom pokazal tudi nekaj trikov s krožniki  – copy and paste by kitajski cirkus – dva sta nesrečno končala v zobeh smetnjaka – in zapel nekaj kitajskih pesmi o polžu in zelju, ki sem jih naučil na edinih treh urah kitajskega tečaja pred dvajsetimi leti, ko sem mislil, da sem zaljubljen v kitajske mini nogice učiteljice Wu. Potem sem se kot kitajski služabnik diskretno umaknil na straniščno luknjo, kjer sem prebral jutranje novice v osrednjem časniku človeške lenobe.

Časopis je bil slovenski, zato kot Kitajec nisem razumel nič, sem pa razumel slike malteško – slovenskih uspehov, jeaah, in razumel sem, da v prilogi imenovani Delo FT, kjer so vsi bogati in še bolj bogati, beri kradejo in še bolj kradejo, neka gospodična S.A., študentka, sanja sanje svinje u kukuruzu. Jeaah 2x.

»Hišo bi imela v bližini, deset minut od središča mesta. Okolico bi uredila z zelenjavnim vrtom, travo in cvetjem. Tudi na balkonu bi imela cvetje. Hiša bi bila dvonadstropna. Ker študiram pravo, bi v pritličju uredila poslovne prostore z odvetniško pisarno in knjižnico. Prvo nadstropje bi bilo v rustikalnem slogu in toplih barvah. Všeč mi je toskanski slog. Vse bi bilo v naravnih barvah.«

Bil je trenutek, ko nisem hotel bit več genij in se mi je fučkalo, da je za bit genij treba delat, ne pa bit talentiran. Bil je trenutek za pobeg in trenutek za naj bodo drugi geniji, danes bom raje bedak, zato sem šel raje smučat kot pa mislit. Sklep: če drugi kradejo in so bogati, zakaj ne bi sam sebi ukradel čas in končno postal bogat, ker ne bom delal.

Prej sem seveda genialno na planetu za napoved vremena pogledal slike in videl, da na Krvavcu sije sonce. Televizija sicer laže kot pes teče, satelit je pa itak najhujša goljufiva kača, ki je prevarala celo rajska ljubimca, zato sijajni podobici na svojem telefonu nisem scela verjel, sem pa upal. Upat pa že ne more bit tak greh, sem koj scvrl svoje pomisleke ter jo švignil gor in res! Po izstopu iz jajčka me je pričakala satelitsko sončna slikica za juhej in naprej, da smo se začeli dričati, nekaj sto samo, gor in dol in je nespluženček pršel med našimi kričanji in vesele pesmi so nam vrele na nasmejana usta. Dve uri sem bil bogataš. Dokler ni mimo v nizki preži nas prikarvala suha, siva in pogrižena cerkvena miš.

Še preden sem ji lahko rekel, da je lep dan, preveč lep za smrt, smo bili v taki megli, da smo se morali vsi ustavit. Svet je bil spet samo kisel in grenak in skorja življenjskega kruha trda kot beton. Svetlobe ni bilo, samo bela, bolj bela, blond, tema. Tišina. Še žičnice so ustavile svoj marš.

Nič, ničesar, nikogar. Kot, da nismo bili nikoli in nikdar…

Začeli smo se klicat, pa je odmev začaral, da smo se slišali drugje kot smo bili in, ko smo se končno našli, to nismo bili mi. Samo ponaredki resničnega sveta so se objemali, ko so nam smreke kazale jezik u fris in smo naklepali načrt za spust v dolino. Potem smo previdno odstopicljali s smučkami na ramenih, da ne bi pohodili sebe. Pogled je bil fantastičen. Tako skrivnostna je lahko samo smrt. Čutiš jo, vidiš pa ne. In, ko smo zarezali z nožem vanjo se je spremenila v strah. Okrog ni bilo ničesar in znotraj je bilo votlo. Tišina je trkala ritem ob led in veter je cvilil na harfo predenje Josipe Lisac.

V rogu nismo srečali niti svojih resničnih stopinj, smo pa videli Dedka Mraza in Božička, ki sta se skupaj krohotala na lesenih sankah, Toma in Đerija, ki se nista pretepala, Slovence, ki so vozili po prometnih pravilih, Busha, ki je bil predsednik Društva proti mučenju ljudi, g.Jelinčiča, ki je bil prvak salzburške Opere in baleta in šli skozi Trojanski predor, ki so ga Židi spremenili v mega polis krofarijo, kjer so stregli Arabci in dajali noter dvojno marmelado. V slepi megli nismo videli, smo pa slutili, da smo postali evropski rokometni prvaki, da je Peterka skočil 300 metrov in srečali smo hišo gospodične S.A, ki je imela Tri nadstropja, Dva balkona in Eno minuto do središča mesta. Mimo je šla tudi Monika Bellucci, pa kaj vas briga. To je samo moja skrivnost.

Bilo je kot sanje sanja svinja kukuruz. Bilo je več kot je lahko Več in spet sem veliko zaslužil, čeprav moj bančni račun ni bil nič bolj debel.

Bil sem. Jutri? Jutri moram spet delat, da bom spet svinjsko reven, oni pa bodo še naprej kradli in bili še bolj bogati. Enkrat bom nehal hodit po megli in bom postal Robin Hud.

  • Share/Bookmark


22 komentarjev

  1. Stric Bedanc, dne 15.01.2008
    Stric Bedanc

    Hvala za tole jutranjo dozo besed, ki človeka zbrihta bolj kot šalica črne kave brez vsega. Po branju tegale se preostali blogi lahko nehamo iti blogorolo ali blogos ali blogosvet in si nadenemo skupno ime Kneip ali Cikorija in se v raševino in žakljevino ogrnjeni odpravimo beračit pred blackove duri v upanju, da najdemo kako črko, ki je padla od bogataševe mize besed.

  2. sv3der, dne 15.01.2008

    Black hvala ti ker si mi zopet ukradel nekaj časa in s tem izdatno, ker bolj počasi berem, še hitreje pa pozabljam, pripomogel k moji blaginji.

  3. kandela, dne 15.01.2008
    kandela

    谢谢【xièxiè】! Najlepša hvala! Pridem z Bedancem beračit pred tvoje duri.

  4. EnXeN, dne 15.01.2008

    Oj takrat, takrat bodo bogati devali srebrne žlice drugim v usta, centripeta bo prerastla centrifugo in kite mehkega Ć ne bodo znale zrasti v tretji štuk čez dva balkona … Bom lahko takrat jaz silni Little John, neobrzdani sanjaški dick kot sem, in bova skupaj prisluhnila pritrkavanju tišine in si ogledovala let prašičev s krili? :-) Oujeah!

  5. teoo, dne 15.01.2008
  6. simonarebolj, dne 15.01.2008
    simonarebolj

    Prekopicavanje ali prekopicevanje? To je zdaj tu vprašanje … hehehe … ne, ne … pardon … mijav!

  7. Tibor Jablonsky, dne 15.01.2008
    Tibor Jablonsky

    Prebral sem in nimam več prhljaja.

  8. kate, dne 16.01.2008

    Takšna in drugačna megla je lahko sila koristna reč. Včasih je bolje ne(vi/ve)deti.

  9. lonDON, dne 16.01.2008
    lonDON

    Black ti si budala! In to taksna, brez katere bi bil siromasen za te nore zapise!

    P.S. Kdaj bo pa degustacija hmeljeve tekocine?

  10. Fetalij W. Tyschew, dne 17.01.2008
    Fetalij W. Tyschew

    jezus.

  11. black, dne 17.01.2008
    black

    Kje? Kjeee?

  12. Fetalij W. Tyschew, dne 17.01.2008
    Fetalij W. Tyschew

    nazadnje so ga videli ko je hodil po vodi… al kako že gre :D

  13. rozazvezdica, dne 17.01.2008
    rozazvezdica

    ne . če smo natančni je sestopal s križa …

  14. sv3der, dne 17.01.2008

    nazadnje so mu previjali plenice, ce s eprov spomnim, ali je bil tisti jezuscek, bejbi dzizus …

  15. katja, dne 18.01.2008
    katja

    toooo….dej bit robin hud, pusti meglo ;)

    kako iskrivo kaotično razmetane misli imaš! suprfajn.

  16. erlend, dne 18.01.2008

    bilo bi jako prikupno, ko bi vse študentke tega sveta rezale meglo, namesto da jo prodajajo. kljub temu, po vsej verjetnosti nikoli ne bodo videle dlje od prsta pred seboj. in zlatega mastercarda v svoji denarnici.

  17. Fetalij W. Tyschew, dne 18.01.2008
    Fetalij W. Tyschew

    erlend, word.

  18. katja, dne 18.01.2008
    katja

    kako neki, mar le študentke tega sveta režejo meglo?

  19. Mr. Mojo, dne 18.01.2008
    Mr. Mojo

    “I think I just came” :)

  20. irenca, dne 18.01.2008
    irenca

    Ej ful si dobro to napisal.

    :lol:

  21. erlend, dne 18.01.2008

    letelo je na študentke prava in ne na študentke kot spolno kategorizacijo napram študentom..

  22. taam, dne 18.01.2008

    stopi nad meglo in bodi modro nebo. al kako že?

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.