Simpl ko’ pasulj

“La técnica es la técnica porque sin técnica no hay técnica.”

“Tehnika je tehnika, ker brez tehnike ni tehnike.”

Félix Savón, kubanski boksar, trikratni olimpijski zmagovalec v težki kategoriji.

Enkrat sem bil na Kubi. Tam ni bilo čisto nič simpl. Pa čeprav jedo pasulj celo za zajtrk. Tam imajo tri valute. Lokalno samo za lokalne ljudi, lokalno za tujce in tujo za tujce. Zadnji dve slišita na različno ime, ki pomeni isto. Dolar. Prva valuta je Fidelov izum in je dostopna domačinom v obliki živilskih kartic s katerimi lahko kupujejo kilo riža na mesec, kilo kave na dva meseca, kilo fižola na tri mesece, kilo ničesar na štiri mesece in tako dalje in tako naprej v njihove luknjaste želodčke in skozi njihove komunistične srčke.

Center Havane je bil kot iz salzburške škatlice. Slika, da se slika. Vse ostalo je bilo gnilo in razpadlo. Vse ostalo je bila smrt. Vendar tam smrt ni črna. Oblečena je v barve mavrice in pleše na poskočno glasbo. Samo ljudje so črni, tri četrt črni, pol črni ali četrt črni. Belih ljudi ni. Samo turisti. Turisti niso ljudje. Turisti so organizirane zombijevske kreature. Naokrog hodijo samo v skupinah. Da jih ne bi ukradli, imajo skupine svoj zaščitni znak. Rumene anorake, rdeče dežnike, modre kapice, zelene nogavice ali vijolične rokavice. Da se najdejo. Komunizem je nevarna svinja, žre celo svoje mladičke.

Zombiji pokupijo vse kar se da in dajo dol vse kar se da, pa čeprav je staro šele petnajst let. Zombiji imajo denar in denar je sveta vladar. Nisem hotel bit zombi in zato sploh nisem hotel ven. Kujal sem se na balkonu, kadil in pil rum. Ob dveh ponoči mi je počil film in sem se spustil v recepcijo, kjer sem našel samo sedemdesetletno čistilko in sva šla plesat salso na tranzistor iz njenega žepa in ob treh ponoči sem ji pomagal čistit skrete po hotelu in ob petih sem odjadral ven, ker so zombije končno zaklenili v sobe in je šla snažilka snažit še v drug hotel.

Lokali za zombije so bili že zaprti, pa sem šel poiskat lokalnega, iz črno belega filma. Niso me pustili noter. Rekel sem, da sem pol Kubanec, pa so se samo režali in rekli, da naj grem drugam fehtat  za pir. Rekel sem, da sem četrt Kubanec, pa so se še bolj režali in mi kazali vrata. Ponujali so mi petnajstletnice in njihove petindvajsetletne mame. Hotel sem samo pivo. Priznal sem, da nisem niti malo Kubanec, temveč iz bivše Juge. Oj, kako so se režali. Končal sem na oslovskem stolu za oslovsko mizo v temi, da me niso videli lokalni ovaduhi, ker bi lastnik špelunke lahko nasrkal. Nihče se ni pogovarjal z menoj in nihče me ni hotel videti, ker bi lahko tudi ostali nasrkali. Ob sedmih me je našel tip, ki je bil zadolžen za našo gledališko skupino. Popenil je, da naj ne hodim okrog sam, da kje imam svoje rdeč dežnik in, da naj takoj spokam nazaj v hotel. Po prepiru mi je naročil še en pir in potem sva debatirala o rožah in sadju. O politiki se ne smejo pogovarjat, ker imajo tam celo zidovi ušesa.

Ko sem odkolovratil nazaj v hotel, sem se počutil skoraj kot domačin, ker mi je že pošteno krulilo v želodcu. V recepciji me je čakala skupina štirih predstavnikov lokalne delegacije za moralo, red in mir. Sedli smo dol, da so me izprašali, kje sem bil in s kom sem se pogovarjal. Povedal sem po resnici in se pritožil nad negostoljubnostjo domačinov in, da me nihče ni hotel niti videt, kaj šele pocukat za jezik. Zadovoljno so si pomeli roke in zadovoljno smo se poslovili, ko so mi v slovo še zagrozili, da naj se držim svojih in njihove pustim v miru z rdečo zvezdo in sedemnajst urnim govorom njihovega Velikega šefa.

Čez dan spet nisem šel nikamor. Čakal sem na noč ima svojo moč in jo v temi kot v rogu spet prebegnil v isti, črni, lokal. Šef mi je skoraj odzdravil nazaj. Spet sem sedel za svojo oslovsko mizo in pred menoj se je znašel pir. Spet smo molčali in spet me niso videli. Ko sem šel ven, so gledali v stran, čeprav se mi je zdelo, da je eden pomignil, drugi zakašljal.

Kuba mi je postala všeč. Ničesar nisem videl in oni niso videli mene. Živeli smo drug mimo drugega in hkrati smo se razumeli kot najboljši prijatelji. Moje ponavljanje je obrodilo sadove. Šesti dan sem končno lahko sedel za šankom in vsi so me trepljali po moji beli koži. Rdeč dežnik sem poklonil šefu lokala in on mi je v zameno dal rumenih zob nasmeh. Včasih moraš res po žebljih, da ti rečejo dober večer in Viva el Comandante!

Danes, Avstrija. Pišem počasi, ker za daljše misli nimam prižganih možganov. Hotel. Oni vse za Nas, Mi nič za Njih. Samo denar na mizo.

Vstanem, da grem jest. Zajtrk je zajtrk, ker brez zajtrka ni zajtrka. Grem smučat. Smučanje je smučanje, ker brez smučanja ni smučanja. Pri kosilu spijem pivo, ker brez piva ni kosila. Pivo je pivo, ker brez piva ni piva. Po kosilu spet smučam. Po smučanju plavam. Po plavanju se savnam. Savna je savna, ker brez savne ni savne. Večerjam. Večerja je večerja, ker brez večerje ni večerje. Spijem pivo, ker brez piva ni večerje. Spim. Spanje je spanje, ker brez spanja ni spanja. Spim, da grem zjutraj spet na zajtrk. Pa spet smučat. Pa spet na pivo.

Jest.

Smučat.

Na pivo.

Plavat.

V savno.

Jest.

Pivo.

Spat.

Simpl ko’ pasulj.

Počitnice.

Počitnice so počitnice, ker brez počitnic ni počitnic. Avstrija je Avstrija, ker brez Avstrije ni Avstrije. Tukaj ti vsi ližejo kar hočeš, te pozdravljajo kadar hočeš ali nočeš, ti mečejo roke, noge, nasmehe in kažejo svoje bele zobe, da jih lahko pobiraš s tal in si delaš biserne ogrlice za domov. Takole je verjetno v raju. Fino. Udobno in enostavno. Neznosna lahkotnost dolgočasnega dolgega časa.

Avstrijski raj ali kubanski pekel?

  • Share/Bookmark


13 komentarjev

  1. sadie007, dne 29.01.2008
    sadie007

    noč ima vedno in povsod svojo moč … sam jst vseen verjamem, da so dolge noči v peklu in kratke v raju … tko da kljub temu da sem navdušena smučarka, vseeno navijam za Kubo in dolgo peklensko noč … ga ni lepšga, kot je raztegovat cajt do skrajnosti in čez … si predstavljaš, kako dolgo lahko potem živiš en dan?

    pa uživaj na dopustu

    p.s.: se posipam s pepelom za zadnjič, se bom oddolžila :)

  2. Tibor Jablonsky, dne 30.01.2008
    Tibor Jablonsky

    Kubanski pekel!

    Psevdo raj je za psevdo državljane, psevdo republike. To so psevdo ljudje. Brez psevda ni psevda. Psevdo.

  3. lonDON, dne 30.01.2008
    lonDON

    Zdaj mi je vse jasno! O Avstriji! Ne o Kubi!

  4. TiNa, dne 30.01.2008
    TiNa

    Razlka se mi zdi v tem, da ti “raj” preseda po nekem času, po drugi strani ti “pekel” sčasoma postane všeč .. Ja, pa na Kubi imajo fajn rum in cigare, Avstrijci pa hmmm..smučišča (??) :-D Soseda je soseda, ker brez sosede ni sosede.. Ob priliki pa na Kubo! Na smučaj, na pirčkaj in na savnaj se!

  5. katja, dne 30.01.2008
    katja

    dolgčas, tale Avstrija, zgleda? dopust, tam…zakaj, o black? kje je pustolovski duh, mar gnije?

  6. sv3der, dne 30.01.2008

    avstrija, da je dolgcajt? ker, khm, brez avstrije ni dolgcajta … ali obratno.

    se strinjam, latino drzave imajo tisto kar ostali nimamo pa bi radi imeli in to ni dolgcajt.

  7. simm, dne 31.01.2008
    simm

    Ne Kuba, ne Avstrija … dober pir!

  8. taam, dne 31.01.2008

    dolg cas je pa res grda bolezen. lahko jo staknemo kjerkoli, ce nismo pripravljeni krajsati casa na nam ljubi nacin. vsekakor pa ta hip bolj pase nekaj toplega, magari nonina minestrca.

  9. kate, dne 1.02.2008

    Ne samo oboje, kar vse troje…

  10. black, dne 1.02.2008
    black

    Ker očitno Kuba zelo zmaguje, dajem častni gol za Avstrijo. Direkt v rašle. Super je bilo, celo padanje snega smo videli in veter, ki je pihal s tako brzino, da smo bivakirali v sobi in držali šipe, da jih ni odneslo. Auf wiedersehen.

  11. teoo, dne 1.02.2008
    teoo

    Tale boksar bi se pa lahko že za fuzbalerja kvalificiral ej.

  12. Fetalij W. Tyschew, dne 4.02.2008
    Fetalij W. Tyschew

    :) to kubo bo treba it pogledat…

  13. lisica, dne 8.02.2008
    lisica

    Umetnik na dopustu! A niste umetniki taka bitja, da imate dopust vsekozi in počez? Pismo, vse se spreminja…. Tekme je pa zgleda že konec, jaz navijam za Francijo. Itak.

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.