V London sem šel kot princ, Diana in njen ljubimec. V London sem bil povabljen gledat mjuzikl Moje pesmi, moje sanje. Spali smo v hotelu za 350 eurov na noč, v hotelu, kjer je Oscar Wilde ščipal kelnerje za rit, v hotelu, kjer je bil aretiran, zradiran in po zunanjih stopnicah gnan, ponižan, pretepen in vržen v policijsko kiblo, da bi postal normalen. V hotelu, ki leži na ulici, kjer so trgovine brez cen za šik izdelke, kjer za izložbami skačejo mačkoni in mačkice, ki imajo dlako na fino počesano in celo na vijolice v stranišču kakajo. Oh, London, moja skrita ljubezen, ko si zaželiš, da bi bil ropar stoletja,  morda izumitelj angleške megle ali čaja za angleški after and noon in bi imel denar, svojega šoferja in vsaj tri police spodnje etaže Harrodsa. Beri naprej »

Rožnik, Cankarjev vrh. On je spet prišel s tremi kočijami. V prvi palica, v drugi njegov klobuk, v tretji mojster in njegova pamet. Sam sem prišel samo z biciklom. On je imel brke, jaz brado, staro teden dni, in kup mozoljev zaradi Hiše Marije Pomočnice, kjer se udinjam režiserju in likovniku Silvanu Omerzuju za dramaturga. Cankar je bil mrtev in bel. Jaz še vedno živ in enako črn. Beri naprej »