Kako sem pljunil Cankarja in preživel

Rožnik, Cankarjev vrh. On je spet prišel s tremi kočijami. V prvi palica, v drugi njegov klobuk, v tretji mojster in njegova pamet. Sam sem prišel samo z biciklom. On je imel brke, jaz brado, staro teden dni, in kup mozoljev zaradi Hiše Marije Pomočnice, kjer se udinjam režiserju in likovniku Silvanu Omerzuju za dramaturga. Cankar je bil mrtev in bel. Jaz še vedno živ in enako črn.

Ko me je videl, v tistih smešnih hlačah za na kolo, se je začel valjat pod mizo, in ko mu je pogled uzrl še kolesarske čevlje, je skoraj umrl od smeha. Že drugič. Prekleti važič, ki zmerja vse in vsenaokrog, se je režal kot pečen maček.

»In to naj bi bil novodobni umetnik. Vse imate narobe in narobe svet je požrl pravi svet.«

Kaj čem jezikat, podarjenemu intervjuju se ne gleda v zobe, zato sem mu, sebi v bran in njemu navkljub, ponudil cigareto in mu jo v lokalu tudi pretkano prižgal. Aha? V sekundi je stal pred njim inšpektor za čike in mu molil pod nos kazen za državljansko neposlušnost. Zdaj sem se jaz valjal v smehu in se tolkel po kolenih, ko je stari rohnel kot nor in se drl po oštariji, da smo hlapci upognjenih hrbtov, da bomo že videli svojega boga in da nas bodo napadli Turki, Avstrijci ali pa Hrvati. Kakšen špetir. Začeli smo se prerivat okrog mize in se cukat za lase – ali je svet res boljši, lepši in precej manj smrdljiv – pa je kričal, da smo potomci golazni in da so vsi, ki so kaj vredni, že zdavnaj mrtvi in še zmeraj brez spomenikov. »Ja, mrtvi od raka!« se je usajal nanj smradni inšpektor. Cankar pa nazaj: »Prodana duša, slabši si kot oni zunanji fičfirič, ki liže rit vsakemu tujcu, ki zgreši pot in se ustavi v tej naši vukojebini, da nam proda kakšen nov kapitalistični izum in potem leta in leta pobira tantieme!«

Nič ni pomagalo. Končala sva zunaj, pod plinskim gorilnikom, ki je metal luč na najino okroglo mizo, kjer naj bi bil jaz moderator in on moderiranec; bilo je ravno obratno, ampak boj ni bil grenak, bil je fino žmohten.

Kave seveda nisva naročila, čeprav so zadnje znanstvene raziskave pokazale, da zaužitje približno 200 mg kofeina oziroma dveh skodelic kave na dan pozitivno vpliva na posameznikovo zmožnost koncentracije ter izboljšuje delovanje kratkoročnega spomina. Tudi kave z mamo nisva naročila, čeprav so še bolj zadnje znanstvene raziskave pokazale, da je mama ena sama – in samo včasih dve. Tista prava in tista bleda. Vlačuga. Naša domovina. To se mu je zdelo še kar zabavno in je takoj naročil liter črnega in encijan za počez. Dodal sem, da smo Slovenci nehali pit kavo zaradi njegove moraste črtice in da imamo zato zdaj samo dolgoročni spomin, v katerem zgolj preštevamo trupla in kopljemo jame za črne arhive in črvive novice. Razmišljat znamo samo za nazaj, ker nimamo pameti niti za danes, kaj šele za jutri, tako da je bog že zdavnaj mrtev, cesar izgnan, pa tudi sami se ne počutimo ravno najbolje, ker imamo drisko od politične zafrkancije in gradbinske drvarnice.

Besen kot ris si je začel pulit brke, klet v klobuk in s palico po zraku mahat, da smo vsi Slovenci zaslužili z njegovim škrabanjem in naj mu takoj nakažemo procente. Odbrusil sem mu, da je svoje kesanje kar dobro prodal. Kupoval je pijačo in fine dame, postal pijanec, revež in kurbir, mi pa na štrik in krivdo davit. Rekel sem mu, naj se pritoži na Sazas ali pa gospodu Alojzu Podrepu, ker je samo on tisti, ki vse ve in vse zna, in čeprav mu je potekel mandat že v vseh komisijah in je še vedno in bo tudi ostal podšef v igralskem in režiserskem fohu, podšef za Prešernove nagrade in podšef za abonmaje v Drami iz Ljubljane, gledališčih v Trebnjem, Sodražici in Šmarju pri Jelšah ter kulture in prosvete v rudarskih revirjih. Mladi režiserji pa naj crknejo in naj gredo delat radijske igre za drobiž.

O tem ni rekel nič, skozi cigaretno sopenje je zamomljal, da se mu zdijo Srbi v redu in naj namesto avtocest do Avstrije in Hrvaške raje zgradimo most do kokarde in stopimo z njimi, prsi ob prsi, v bran Kosovu.

»O Kosovu nimam pojma, vsak naj svojo rit rešuje, bi bilo pa fino, da bi tisto kavo spil ali pa jo vsaj vzel, jo skrivaj zlil k fikusu ob pisalni mizi, pa bi bil fikus sit in mati cela, da ne govorim o Sloveniji, ki bi bolj vesele pesmi pela.«

Zdaj sva šele fino zaropotala. Mojster je usekal monolog in jaz premolk, ko se je drl name, nase in spet name, in je še kelnarca ušla za šank skrivat svoje zgornje adute ter za podpis premirja dala gor nekaj lažje štime od naše največje honey bunny pjevalke. Mojster je spremenil smer in z ušesi zaplaval v eter, saj kdor poje, zlo ne misli, pa čeprav si težko sploh kaj pametnega izmisli.

»Mnjami. Tale debilana mi pa orng diši. Kakšen fuk je vam Kranjcem v dolgčas. Slišim, da je celo sam gospod Janez Janša čestital tejle zmagovalki letošnje Eme. Fino, nič ne rečem, čestital bi ji tudi sam, tako po kurentovsko bi jo objel in z njo poskakoval na zvonjenje zvonov iz bližnje cerkve, ko pa v svoji dremajoče prazni glavi ne razume, da so jo spet pošteno nategnili. Po moje ji ni čestital gospod Janez Janša, temveč tisti trije konceptualni umetniki z istim imenom, dolgim gobcem in glavo za vice ter mirno Bosno in pijani Beograd. Bravo fantje, tako se dela. Lop po psevdo politikih, lop po psevdo pevkah in lop po psevdo prašičkariji. Drek pa psevdo država, kjer moraš kruh po smetnjakih iskat in se kregat o tem, ali ti je ime Ivči ali Ivek. Ime ti nataknejo, pamet si pa sam prislužiš!«

Pritaknil sem, da mora bit človek poreden, drugače lahko samo po trgovinah na kredit kupuje šaro, ki je sploh ne potrebuje niti je ne zna uporabljat. Pa me ni slišal. Encijan je prijel in že je vlekel kelnarco na plesišče plesat eden na enega ali en dec na dve ziziki. Škandala resnično nisem hotel, kdo pa sem, da bi mojstru pamet solil, zato sem zaplesal tudi sam. Z lokalnim pubecom, ker je to zdaj popularno, da si malo tudi mehak in politično korekten. V Ameriki črnca ali žensko za predsednika, v Sloveniji pa homoseksualca. Pravcato razkošje bio zajtrka za krznonosače.

Ples mi seveda ni bil povšeči, bil je preveč enostranski, je pa bil kolorit dovolj ubran, ko smo plesali na žive in mrtve in oni okostnjaki in jaz prekleto pri sebi. Čas je bil pri miru, slika motna in zvedel nisem nič, samo Matilda je za blagajno računala odpustke.

Dovolj, vzel sem odhod pod noge. Ivan je še vedno vroče skakljal na metafizično metaforične komade naše hopa cupa tupa glupa scene in po hlapčevsko vrtel žensko sodrgo po znucanem parketu. Obrnil sem se, da bi mu rekel še kakšno zmerjavko, ko se brkač zasuče na peti in mi pljune u fris. Čeljust mi je obvisela v prostem padu in tišina je čakanje škodoželjnih fac dobila.

»Za srečo. Ob premieri.« »Aja,« sem zacmokal in mu ga mokrega spustil nazaj. »Zate. Enako. Za našo srečo. Da te bomo enkrat končno razumeli.«

Popljuvana sva se zarežala. Njegov brk in moja brada. Roke so bile že preveč pijane in preveč utrujene od mahanja po zraku za boljši jutri in srečnejšo Slovenijo.

Zunaj je bil navaden dan, gostilna zaprta in notri tema. Vse je en sam privid, sanje so včasih bolj resnične kot resničnost sama. Noč je v krajcu pela pesem o svobodnih ljudeh, enakosti in spravi. Luna je zraven srednji prst v zvezde molela. V njunem hihitanju sem zakoračil nazaj v center – ko pijem, ne vozim – in slišal, da sta se nočni ptici od smeha v naš razplet po slovenskih blatnih lužah zares in do konca uscali. Amen prvič.

Prešerna ni bilo gor. Baje so mu že na avtobusu Kranj–Ljubljana ukradli vse fige in se je šel obesit na cvirn, je baje padu na kamen in reku amen. Drugič.

Z mojstrom o Hiši nisva rekla nič. Silvan me bo zadavil, pa kaj. To se mi zdi edino prav. On si misli svoje, jaz svoje, vi pa si boste tudi samo svoje. Temu bi celo Roland Barthes prikimal in rekel amen, v tretje.

Vse lepe in dobre stvari se zgodijo samo trikrat. Več je že nebuloza. Tako kot s Slovenijo. Najprej s Kraljevino, potem z Jugoslavijo in na koncu s Kokoško. Pa smo spet pri treh kočijah. Za pravljične številke moraš imet talent in vino namesto kave pit. Amen cuzamen.

Hiša Marije Pomočnice, Slovensko Mladinsko gledališče, Ljubljana

  • Share/Bookmark


5 komentarjev

  1. simm, dne 14.02.2008
    simm

    Torej, 28.februarja …

  2. [...] Pograjc na Rožniku srečal (in pljunil) Cankarja Jump to Comments Brez zajebancije! [...]

  3. Stric Bedanc, dne 15.02.2008
    Stric Bedanc

    Ti. Si. Uradno. Zmešan. Da. Pišeš. Take.

    Iwannahaveyourbaby

  4. irenca, dne 17.02.2008
    irenca

    Da ne bom ponavljalala za drugimi… Take. Pišeš. Da. Zmešan. Uradno. Si. Ti.

    Se vidimo jutri! ;)

  5. black, dne 17.02.2008
    black

    Dragi Stric, štima. JaztebibabytimeninovHarryP. Draga Irenca, res lepo vabljena. Ostali pa tudi. Je fino videt gužvo na neki ne špric in ne ziza špas hecu. Več gledalcev, več ponovitev. Ko več pomeni, da boljši smo in rajši smo. Drugačni. Za seme.

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.