Jaz, pa jaz in še Jaz

Pograbili so me na amsterdamskem letališču, me vtaknili v bus in odpeljali na mrzlo obalo severnega morja. Megla je tisti dan vlekla čreva in veter je plesal dance or die z valovi, ki so butali ob svetilnik, da je celo lučka, ki se ponavadi od poguma napihuje kot žaba, zamijavkala od strahu in so ladje z morja tulile na pomoč, ko smo se vkrcali na hidrogliser, da nas bi popeljal na konec dolgega potovanja dneva in sem postal Boga boječ in v Marijo verujoč, ko sem videl natakarja, ki je podrsal po viga vaga podnju ladijske restavracije, srečal svojo glavo in rob hladilnika. Zvezdice so poletele po kajuti in smo si naročili še eno bloody Mary oziroma bloody Maarten, kot je bilo ubogemu mojstru strežbe na ladijski liniji za otok Terschelling, Frieseland, Netherland, ime, in ni častil runde za pot v neznano, ker so ga odpeljali na šivanje glave in praznjenje želodca.

In smo šli tja, med nič in ničesar, v temo in mraz, med 116.000 ovac, 160.000.000 robidnic in samo 160 ljudi, ki skrbijo, da otok obišče čim manj turistov in nikakršen avto. Schmekling? Kaj pa vem. Priznam, zadeva je bila videti že na startu zmotna, ker sem bil prodana duša. Dal sem se odpeljat za 5000 evrov in tri obroke na dan in prisežem, da nisem nikogar nalagal, pokradel ali ubil. Huje je bilo. Nekateri in nekje so nekaj slišali o meni, pa so me zaprli tja, z ostalimi petnajstimi umetniki in petnajstimi producenti vsega sveta, da bi se pet dni pogovarjali o umetnosti. O stvari, ki v Sloveniji ni nikomur potrebna in ne potrebuje nikogar, razen sebe in svoje riti, da si dokaže, da je vredna samo sebe, svojih misli in svojih zmot. O stvari, ki v Sloveniji najde pot samo med zmerjavke v časopisu in kletve ob pijanki za šankom, ko letijo stoli bruhat in zadete mize spet podpirajo utrujene glave, ko tulimo v jutranji radijski program na slovenske metafora my ass viže. O stvari, ki se v Sloveniji hočeš, nočeš, plaho in ubogo na ogled in oglje postavi in so pri nas dvorane, muzeji in galerije prazni, da si celo hostesa brez obiska od dolgega časa zadavi lastni vrat in si zaželi, da ne bi bila rojena v I feel sick, Slovenia.

Hotel je bil ljubek in zvečer so zakurili kamin. Zunaj je veter razgrajal gluhega Beethovna, mi pa smo vrteli jezike, da sem po dveh dneh sovražil sebe in njih, vse kultivirane Francoze, ki so ponujali svoje projekte s črno kocko sredi parka za 250.000 evrov, zafnane Nizozemke, ki so v slogu »Slow is beautiful« diktirale, da je treba ustavit svet in si pogledat v oči za 400.000 evrov in še posebej tiste Škote, ki so bili kul kot hladna žganjekuha gospoda in inšpektorja Morsa za več kot pol milijona funtov in vsi so imeli strašno vizijo, teorijo, smiseln stavek ali dva, sam pa samo prazno glavo in prazno denarnico.

Na pogovorih o umetnostih so se spraševali stvari, ki se jih v Sloveniji ne sprašujem, ker pri nas se misli, da so Viktorji umetnost in se krega o tem ali je bil slon dovolj težak in sadež dovolj zrel. Če je zrno dovolj spraskalo kokoš ali obratno, kaj bo ušpičil koper in kakšne bo narezal pisec no mislec, kakšen je bil koncept in režija, ko pa ni bilo ne enega, ne drugega in smo spet dosegli Triglav zmerjanja, žaljenja in vulgarnih šal, pa smo že lani mislili, da smo na dnu in, da ne gre še dlje. O, pa gre, celo tja, da naj bi se Mladinsko gledališče združilo z Goml teatrom. Ja, umetnost je drugje doma, pri nas svinje redimo.

Tretji dan je sonce zamenjalo veter. Najel sem bicikel in šel jahat peščene sipine. Otok je bil čudovit. Srečal sem redke ptice in električnega pastirja, ki je čuval ovce. Moja noga se je šla pogovarjat z njim, pa sta govorila dialog slepega in gluhega in sem se končno naučil Eletric Boogie in je moja roka streljala strele in bliske, da bi me lahko uporabili celo za generator na Metelkovi, ko bo Janko Z. Smejalko izključil elektriko. Potem sem se v gozdu najedel robidnic in poslal sem nekaj telefonskih sporočil z namišljenimi tulipani domov, v Ljubljano, osebam, ki jih imam rad. Nazaj na pogovore sem kar letel in sem s stilom in deitom povedal nekaj bistrih, da je bil umetniški konzilij ves bled in bohinj in sem jim dal za brat in sestra nekaj svojih projektov, da so končno utihnili in molče zrli v noč, ker so ugotovili, da vsi njihovi fino dragi projekti sploh nimajo smisla, samo denar. Da so njihove umetnije prazne kot je luknjasta moja malha.

Oh, ironija usode, sem bil res poslan na rob sveta, pogovarjat se o nečem, kar je pri nas klevetano in sem, priznam, vse življenje zalival idejo, da bom postal pravnik, politik ali direktor in bodo strani časopisa polnili z mojim bogatim mednožjem polnim denarja in ne z obupno revnim tičkom, ki ne more poletet niti do neba, kaj šele do zvezd, ker sem, oprosti oče in oprosti mama, postal samo alter gledališčnik, pa tako lepo kanglico sta mi v mladosti kupila in tako zelen in rodoviten vrt podarila, da bi postal normalen škric in bogatunski birič.

Nizozemska mi je koristila. Domov se bom vrnil veliko pametnejši. Napisal bom luštno komedijo in jo dal režirat Vinku Möderndoferju. Filmski scenarij bom na kolenih ponudil Metodu Pevcu in glavno vlogo bo seveda odigrala pranečakinja Mance Košir. Ferija bom poprosil za kakšno cigansko pesmico in jo zapel v duetu z Juretom Šeškom. Ljudje bodo ponoreli, kričali in jodlali, ko se bodo metali po tleh za vstopnice mojega super showa, ko se bova v blatu ravsala jaz in moj drugi jaz in bo moj tretji jaz komentiral, četrti prodajal kokice in peti napovedoval vreme. Vsi moji jazi in jaz bomo nastopili v Big Bordelu, kjer bom zmagal Jaz. Jaz. Jaz. In še enkrat Jaz.

Še prej grem pa na francosko. Fehtat naprej. Jebi ga, klošarji smo tam doma, kjer se naša vzhodna rit parkira in njihovo zahodno sočutje spotakne.

P.S. Še naprej ostanite nemo z nami.

JAZ 

  • Share/Bookmark


7 komentarjev

  1. Nataša, dne 22.04.2008
    Nataša

    Kaj sanjajo električni pastirji 1000 milj pod morjem, kapitan? ;)

  2. Tibor Jablonsky, dne 22.04.2008
    Tibor Jablonsky

    A si ga vsaj kej pil?

  3. lonDON, dne 22.04.2008
    lonDON

    …………….!

    P.S. …………..!

  4. irenca, dne 22.04.2008
    irenca

    Pazi nase, ne se preveč živcirat… In hvala za vse rože! :)

    http://www.youtube.com/watch?v=4mUmdR69nbM&feature=related

  5. vladotepesh, dne 22.04.2008

    Malo me radosti, precej bolj kite za zobe zatika to, o čemer pišeš. Mimogrede, si bil na zadnji predstavi Živadinova in intervjuju s Kermaunerjem? Saj še sam ne vem, kaj naj si mislim…

  6. kate, dne 23.04.2008

    Sej Nizozemska je znana po mlinih na veter. Kako biti boj z njimi pa dobro ve Don Kihot. Bi moral prosit za nasvet. :) No, zdaj boš itak uspešen, morda celo uspešnejši kot Napoleon in boš napolnil oguljen svilen klobuk in se skupaj z rdečo rožo vrnil domov, kjer boš pozabil na nizozemski sklep in tam pridobljeno pamet. Potem pa…

  7. simonarebolj, dne 29.04.2008
    simonarebolj

    OMG! SMG in GOML!? WTF!

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.