Arhiv za kategorijo 'Črna luknja'

Umetnikov starostni portret ali stvar, ki sem jo pozabil poslat

Še dva dni do premiere Marša ljubezni. Še tri dni do konca muke in jada. Do konca na koncu sveta. Jagode in šampanjec so še na hladnem.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Moje pesmi, moje klanje

Jutri. Prva premiera. Radovljica. Končno. Beri več »

  • Share/Bookmark

Ko bo padel zastor bom Polona Vetrih. Ko bo gorel teater pa Andrej Inkret.

Utrujen od svoje domovinske dolžnosti: stradat ali premaknit betonske teglce, sem jo urno podurhal štrene mešat na francosko. V Parizu, v ulici med pasjimi dreki in babilonom hrupa med priseljenci ni bilo videt nič posebnega. Samo tisti blesavi stolp je štrlel ven iz vseh razglednic in vsi so okrog nosili tiste dolge kruhce. Nikoli nisem razumel te dolžine. Je to šala na račun francoskih tičev ali šala na moj budget, ker sem dal v Parizu, v ulici med pasjimi dreki in babilonom hrupa med priseljenci, za dva velika pira in enega malega natanko enaindvajset eurov. Mnjami. Tile žabarji nas že ne bodo okrog prinašali, pa smo naročili še eno rundo. Njim v Alo, Alo brk in nam na slavne slike našega Pilona. In ja: cena je bila tudi v drugo ista. Merde. Beri več »

  • Share/Bookmark

Jaz, pa jaz in še Jaz

Pograbili so me na amsterdamskem letališču, me vtaknili v bus in odpeljali na mrzlo obalo severnega morja. Megla je tisti dan vlekla čreva in veter je plesal dance or die z valovi, ki so butali ob svetilnik, da je celo lučka, ki se ponavadi od poguma napihuje kot žaba, zamijavkala od strahu in so ladje z morja tulile na pomoč, ko smo se vkrcali na hidrogliser, da nas bi popeljal na konec dolgega potovanja dneva in sem postal Boga boječ in v Marijo verujoč, ko sem videl natakarja, ki je podrsal po viga vaga podnju ladijske restavracije, srečal svojo glavo in rob hladilnika. Zvezdice so poletele po kajuti in smo si naročili še eno bloody Mary oziroma bloody Maarten, kot je bilo ubogemu mojstru strežbe na ladijski liniji za otok Terschelling, Frieseland, Netherland, ime, in ni častil runde za pot v neznano, ker so ga odpeljali na šivanje glave in praznjenje želodca. Beri več »

  • Share/Bookmark

Fetaliju v spomin

Nekoč je za sedmimi gorami in sedmimi vodami živel, delal in umrl nek škric… Beri več »

  • Share/Bookmark

Kako sem pljunil Cankarja in preživel

Rožnik, Cankarjev vrh. On je spet prišel s tremi kočijami. V prvi palica, v drugi njegov klobuk, v tretji mojster in njegova pamet. Sam sem prišel samo z biciklom. On je imel brke, jaz brado, staro teden dni, in kup mozoljev zaradi Hiše Marije Pomočnice, kjer se udinjam režiserju in likovniku Silvanu Omerzuju za dramaturga. Cankar je bil mrtev in bel. Jaz še vedno živ in enako črn. Beri več »

  • Share/Bookmark

Paparaco Bložič

Pograjca ni bilo. Je moral doma kuhat čaje za male bolane bruhavčke. Black je bil in videl vse. Skozi okno. Mrzla noč, zato bunda, kapa in šal. Termofor na hrbtu, dvojni štumfi in ta velik objektiv za nočne slikarije. Beri več »

  • Share/Bookmark

Totentanc

Ne maram spomenikov, pa čeprav je strašno moderno imet obletnico in šik je na vik in krik imet koncert banda, ki je bil nekoč čisto ok in ste imeli nekaj fenic in nekaj vernikov na koncertih in izdali kakšno plato, v resnici pa ste se razšli, ker je basist povaljal vašo sedanjo ženo. Špica je izdati knjigo svojih zapisov izpred petdesetih let, pa čeprav si jih prepisal od sošolca ali razstavit svoje umetnine iz vrtca do doma za ostarele in ljudi prepričevat, da si bil in si še zmeraj in, da si the best in sploh in oh še nisi za rest. Da si pisal zgodovino. Da je bila sedanjost tvoja in prihodnost bo še bolj tvoja. Nočem prihodnosti in preteklost je preveč sentimentalna, ker jo vidiš skozi srce in ne z glavo. Hočem biti zdaj. Beri več »

  • Share/Bookmark

Last minute ticket

Tole ni last minute za potovanje v deželo Nije, Indijo Koromandijo ali Culukafrijo. Tole je last minute za potovanje v lastno glavo. Tole je ponudba za last minute ticket v deželo z imenom Gledališče. In to zastonj! Beri več »

  • Share/Bookmark

Mistejka da mejka

Najprej je bil Maribor. Borštnikovo. Največje slovensko gledališko sračkanje. Tekmovanje za fičnke, ki jih joška in rit pjevaljka pobere za tri plejbke in za nagrade brez presenečenj. Zmeraj isti drek. Zmeraj ista Drama. Zmeraj si obljubimo, da se ne bomo šli več, pa zmeraj prilezemo tja. Zaradi upanja. Vsakokrat ista mistejka We mejka. Beri več »

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »