Arhiv za kategorijo 'Flajšmašina'

Pri Blacku doma (0.)

Ker se Mario spet in spet poslavlja, so me prosili, da pomagam obupanim televizijskim odvisnikom preživeti puste, brez mlačnega čaja in suhega keksa, tedne in mesece ter prevzeti režijsko palico njegove oddaje. Za voditelja so mi ponujali Marka Potrča, Potrča Marka, Marka ali Potrča, malo tudi Iztoka Gartnerja in še malo Gartnerja Iztoka, pa žal slednji ni imel časa, ker ima kot filmski kritik, publicist, tv voditelj, svobodni novinar, divje zaljubljen v Tino, voditelj prireditev, moderator, glasbenik in nekoč pred davnimi davnimi časi tudi ginekolog in še in še, preveč dela, sem predlagal, ne ozirajoč se na očitke nepotizma, da štafetno palico besednega in podobnega ničenja ob nedeljah zvečer prevzame Black in oddaja “Pri Blacku doma”. Beri več »

  • Share/Bookmark

Kdaj začnemo?

Noč je spet nazaj dobila svojo gluho tišino. Novoletna vojna je mimo. Na naši ulici smo skoraj vsi preživeli, razen enega, ki je izgubil prst, drugega, ki je ostal brez očesa in uboge mačke, ki je spustila dušo, ko je lačna napačno stikala za novoletnimi darili v smetnjaku, ki so ga (ne)znani petardni idioti izbrali za svoj dvigni ego, pokaži tiča in pozabi na možgane, gremo se vojaški poligon ubi, kolji in prži torpediranja v prijetni stanovanjski soteski, ki se imenuje Naša in jo bomo branili z našimi lastnimi telesi pred odpadanjem ušes in sekanjem živcev za bližnji pravoslavni božič.

Kdaj začnemo? Beri več »

  • Share/Bookmark

Dan brez blefa

Ob torkih ne režiram Brechta v Berlinu in ob torkih ne šlatam opernih div v Veronskem amfiteatru. Ob torkih sem samo v Lescah. Tam učim otroke teatra. Dve skupini sta. Prva od šest do deset in druga od enajst do osemnajst. Prvi so še smrkavi in nimajo pojma. Drugim že nagajajo kocine in so jim mozolji že odveč. Prvi so Že otroci in drugi so Še otroci. Beri več »

  • Share/Bookmark

Slovenec sem, pa kaj

Teden je bil hud. Barvast. Sem bil pisan kot čačke na slikarjevi paleti. Tekal sem po vrtečem globusu našega planeta in iskal svojo pravo identiteto. Slovenska trdna tla so se mi spodmaknila že v sredo zvečer. Beri več »

  • Share/Bookmark

Ukradene pesmi ptic z dreves

Nekoč je bil samo en stavek: Beri več »

  • Share/Bookmark

Totentanc

Ne maram spomenikov, pa čeprav je strašno moderno imet obletnico in šik je na vik in krik imet koncert banda, ki je bil nekoč čisto ok in ste imeli nekaj fenic in nekaj vernikov na koncertih in izdali kakšno plato, v resnici pa ste se razšli, ker je basist povaljal vašo sedanjo ženo. Špica je izdati knjigo svojih zapisov izpred petdesetih let, pa čeprav si jih prepisal od sošolca ali razstavit svoje umetnine iz vrtca do doma za ostarele in ljudi prepričevat, da si bil in si še zmeraj in, da si the best in sploh in oh še nisi za rest. Da si pisal zgodovino. Da je bila sedanjost tvoja in prihodnost bo še bolj tvoja. Nočem prihodnosti in preteklost je preveč sentimentalna, ker jo vidiš skozi srce in ne z glavo. Hočem biti zdaj. Beri več »

  • Share/Bookmark

Dva in hkrati eno oba

Sporočam Vam, da sem v zameno za frnikole in konja samoroga, danes tega in tega pristal in priznal samemu sebi, da na tem blogu objavlja tudi Black. Da ne bi prihajalo do nepotrebnih zamenjav in nenamernih ali namernih podtikanj, sem si dovolil človeka za temnim imenom, preden ga vržem med strani, beri smeti, tudi malo osvetliti. Beri več »

  • Share/Bookmark

Mistejka da mejka

Najprej je bil Maribor. Borštnikovo. Največje slovensko gledališko sračkanje. Tekmovanje za fičnke, ki jih joška in rit pjevaljka pobere za tri plejbke in za nagrade brez presenečenj. Zmeraj isti drek. Zmeraj ista Drama. Zmeraj si obljubimo, da se ne bomo šli več, pa zmeraj prilezemo tja. Zaradi upanja. Vsakokrat ista mistejka We mejka. Beri več »

  • Share/Bookmark

Naključje na ključ?

Teden je bil fantastično čudežen. Fantastična slika kot se šika in prilika za zgodovinski roman v sedmih čudežih. Teden, ki je skušal dokazati, da si rojen v svet z narisano usodo, da naključja ne obstajajo in, da je vse kar se ti zgodi, že od vekomaj določeno in že davno občrtano. Beri več »

  • Share/Bookmark

Utopični teleban

Na hitro, nimam časa. Delam. Zato čez vikend nisem spustil nikogar na obisk v svojo glavo. Bilo je preveč sonca, pa sem poiskal temnejše lise. Zaradi bodoče predstave, navdahnjene s krvavim Poejem, sem bral gotske zgodbe o hišah, kjer straši in o dvoriščih, ki so pozabila na ljudi nataknjene na kole. Požigal sem in ropal. Ubijal sem in klal, nekaj sem jih našel zmečkanih in nekaj obešenih. Otroci so bežali od doma, krave so crkavale od umazane vode in pujsi so žrli sami sebe. V nedeljo sem bil že ves umazan od strjene krvi in sem šel naredit konec na bližnji hrib. Odkolesaril sem v sočno popoldne, da mi je veter prezračil glavo. Zvečer sem odprl računalnik in prebral resnične štorije resnične sobote in resnične nedelje. Dvodnevni resnični konec tedna je bil še bolj grozljiv kot vsa prebrana fikcija. Beri več »

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »