Ker se Mario spet in spet poslavlja, so me prosili, da pomagam obupanim televizijskim odvisnikom preživeti puste, brez mlačnega čaja in suhega keksa, tedne in mesece ter prevzeti režijsko palico njegove oddaje. Za voditelja so mi ponujali Marka Potrča, Potrča Marka, Marka ali Potrča, malo tudi Iztoka Gartnerja in še malo Gartnerja Iztoka, pa žal slednji ni imel časa, ker ima kot filmski kritik, publicist, tv voditelj, svobodni novinar, divje zaljubljen v Tino, voditelj prireditev, moderator, glasbenik in nekoč pred davnimi davnimi časi tudi ginekolog in še in še, preveč dela, sem predlagal, ne ozirajoč se na očitke nepotizma, da štafetno palico besednega in podobnega ničenja ob nedeljah zvečer prevzame Black in oddaja “Pri Blacku doma”. Beri naprej »

Teden je bil hud. Barvast. Sem bil pisan kot čačke na slikarjevi paleti. Tekal sem po vrtečem globusu našega planeta in iskal svojo pravo identiteto. Slovenska trdna tla so se mi spodmaknila že v sredo zvečer. Beri naprej »

V nedeljo smo imeli fešto. Levu je bilo tri leta. Povabili smo sosede prijatelje in ostale, ki niso sosedi, pa so prijatelji. Nekdo mi je nekoč prodal misel da, ko bom star, grd in neumen, bom na prste ene roke lahko preštel svoje prijatelje. Vesel sem, da se je zmotil, v nedeljo jih je prišlo kakšnih štirideset. Malih in velikih. Šel sem stavit s svojimi rokami in s svojo glavo, da bom skuhal in postregel dvajset jedi.

Beri naprej »

Na hitro, nimam časa. Delam. Zato čez vikend nisem spustil nikogar na obisk v svojo glavo. Bilo je preveč sonca, pa sem poiskal temnejše lise. Zaradi bodoče predstave, navdahnjene s krvavim Poejem, sem bral gotske zgodbe o hišah, kjer straši in o dvoriščih, ki so pozabila na ljudi nataknjene na kole. Požigal sem in ropal. Ubijal sem in klal, nekaj sem jih našel zmečkanih in nekaj obešenih. Otroci so bežali od doma, krave so crkavale od umazane vode in pujsi so žrli sami sebe. V nedeljo sem bil že ves umazan od strjene krvi in sem šel naredit konec na bližnji hrib. Odkolesaril sem v sočno popoldne, da mi je veter prezračil glavo. Zvečer sem odprl računalnik in prebral resnične štorije resnične sobote in resnične nedelje. Dvodnevni resnični konec tedna je bil še bolj grozljiv kot vsa prebrana fikcija. Beri naprej »

Verjamem le to, da verjamem v malo stvari, a v tiste, v katere verjamem, verjamem zares in zelo. Torej, verjamem, da doma ne stanujem, doma sem. Stanujem samo po hotelih, kjer zjutraj grem in zjutraj pridem. Hoteli so črno-beli, ljudje v njih sivi, zato je naš dom rumeno - moder, mi pa se igramo, da smo pisani. Beri naprej »

Leta 1998 so v zanikrnem hotelu na robu Amsterdama našli mrtvega Walterja van de Maartena, starega komaj 35 let, bolj znanega kot scenarista resničnostnih oddaj Big Brother, Otok in Bar. Poleg razpadajočega trupla je ob steklenički uspavalnih tablet ležalo pisemce zelo kratke vsebine: “Crknte! Ni mi žal.” Še istega dne je policija aretirala direktorja televizijskega kanala Smeeckt+ in prekinila oddajanje reality showa po imenu Bar. Zgodaj zjutraj so izbruhnile množične demonstracije, na katerih so zahtevali vrnitev oddaje. Posredovati je moral celo tedanji nizozemski predsednik vlade. Na sodišču je bil direktor televizije oproščen, oddajo so spet začeli predvajati. Beri naprej »

Vrnite mi, prosim, prosim, po golobu pismonoši, v poštnem paketu, telegramu, sms-u, e-mailu, kakor hočete, samo vrnite mi tisto popevko, saj vesto, tisto melodijo, da jo bom spet lahko žvižgal na poti v teater, tisti refren, da ga bom spet pel v kopalnici, tisto štimungo, da bom spet lahko zaljubljen do ušes in se bom z njo zavrtel na pesem slovenske radijske postaje, vrnite mi prosim, prosim, Slovensko popevko!

Beri naprej »

“Kakšen je obred očiščenja? Kako bo opravljen?”

“Z izgonom krivca, ali pa s krvjo za kri…” Beri naprej »