Že ob petih in pol mi je moj naslednik zarinil svojo nogo v oko in moja princeska je zarohnela v očijevo uho, da naj izginem iz njene postelje. Dvignil sem svojo telo in z njim odšel pripravljat zajtrk. Svoje zaspano betico sem pustil še tam, da je pojasnilo malima živinčetoma, da je to postelja staršev, ne pa otrok in, da naj spokata onadva. Beri več »

Plezal si kot gams in dol drvel kot netopir. Šla sva v hribe, se vozila po soncu in rila po blatu. Dež je bil najina prva punca in sneg naj bi bil najina naslednja. S tebe sem padel tisočkrat in še zmeraj nosim tvoje modrice in ugrize. Se bom fotografiral za spomin. Nate. Ker si bil najboljši. Moral bi te fotokopirat, pa se nisem spomnil, jaz budalo. Bil si prvi, eden in edini. Moj Bicikl. Beri več »

Pa pride dan, ko se zbudiš prazen. Nisi ne žalosten in ne nesrečen. Za dobro jutro in skoraj dober dan družini spečeš palačinke, ženi pomahaš v poljub in otrokom na poti v vrtec poveš štos ali dva. Prodajalki pustiš drobiž in poštarju nasmeh. Vrneš se dol po ulici in skozi okna gledaš ljudi. To tisti ljudje, ki po blogih zmerjajo ene in ližejo rit drugim. To tisti ljudje, ki imajo isti obraz kot ti, samo druge probleme. To so samo ljudje.

Beri več »

Vijak: Lepo je, če v finalu evropske košarke igrata dva Slovenca, eden za Ruse in drugi za Grke in ni preveč lepo, če se v finalu pred 20.000 – glavo primitivno hordo pretepata dva, spet »Slovenca«, ki bi jim morali spomenike graditi in v naročje metati svoje najlepše prijateljice, onadva pa se neženirano pošiljata v srbskem jeziku v mednožje svojih mater. Na polje, zelje metat, Slovenija ne bo nikoli velika in nikoli ne bomo po mušketirsko topotali na svetovne trge. Beri več »

Za začetek moramo stvari porušiti do tal,

pa naj se zdi to še tako strašno tistim,

ki čepijo v svojem prenažrtem zadovoljstvu

in se zavijajo v zaščitni plašč morale…

Kar poslušajte, poslušajte skozi stene,

kako šepetajo in spletkarijo … Beri več »