Arhiv za kategorijo 'Očka potuje'

Umetnikov starostni portret ali stvar, ki sem jo pozabil poslat

Še dva dni do premiere Marša ljubezni. Še tri dni do konca muke in jada. Do konca na koncu sveta. Jagode in šampanjec so še na hladnem.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Ko bo padel zastor bom Polona Vetrih. Ko bo gorel teater pa Andrej Inkret.

Utrujen od svoje domovinske dolžnosti: stradat ali premaknit betonske teglce, sem jo urno podurhal štrene mešat na francosko. V Parizu, v ulici med pasjimi dreki in babilonom hrupa med priseljenci ni bilo videt nič posebnega. Samo tisti blesavi stolp je štrlel ven iz vseh razglednic in vsi so okrog nosili tiste dolge kruhce. Nikoli nisem razumel te dolžine. Je to šala na račun francoskih tičev ali šala na moj budget, ker sem dal v Parizu, v ulici med pasjimi dreki in babilonom hrupa med priseljenci, za dva velika pira in enega malega natanko enaindvajset eurov. Mnjami. Tile žabarji nas že ne bodo okrog prinašali, pa smo naročili še eno rundo. Njim v Alo, Alo brk in nam na slavne slike našega Pilona. In ja: cena je bila tudi v drugo ista. Merde. Beri več »

  • Share/Bookmark

Mrtvec na obisku

V London sem šel kot princ, Diana in njen ljubimec. V London sem bil povabljen gledat mjuzikl Moje pesmi, moje sanje. Spali smo v hotelu za 350 eurov na noč, v hotelu, kjer je Oscar Wilde ščipal kelnerje za rit, v hotelu, kjer je bil aretiran, zradiran in po zunanjih stopnicah gnan, ponižan, pretepen in vržen v policijsko kiblo, da bi postal normalen. V hotelu, ki leži na ulici, kjer so trgovine brez cen za šik izdelke, kjer za izložbami skačejo mačkoni in mačkice, ki imajo dlako na fino počesano in celo na vijolice v stranišču kakajo. Oh, London, moja skrita ljubezen, ko si zaželiš, da bi bil ropar stoletja,  morda izumitelj angleške megle ali čaja za angleški after and noon in bi imel denar, svojega šoferja in vsaj tri police spodnje etaže Harrodsa. Beri več »

  • Share/Bookmark

Simpl ko’ pasulj

“La técnica es la técnica porque sin técnica no hay técnica.”

“Tehnika je tehnika, ker brez tehnike ni tehnike.”

Félix Savón, kubanski boksar, trikratni olimpijski zmagovalec v težki kategoriji. Beri več »

  • Share/Bookmark

Oči černje

Na letalu proti domu nisem hotel videt nikogar, samo malo zatisnit oči in se na hitro požogat s svojimi erotičnimi fantazijami. Bilo je toplo in veter nas ni premetaval, zunaj zvezde. Začetek je bil zares obetaven. Videl sem se, da oblečen v Dedka Mraza jaham jelenčka skozi zasnežni gozd. Namesto rdeče vreče sem na ramenu premetaval Babico Mraz. Zvonjčkljasto se mi je režala v uho in zajčki so v snegu igrali na ledene sveče. Pred nama se je odprla pot. Hiša. S cukrom belim. S kaminom na drva in večerjo za dva. Odvrgla je plašč in v spanju sem zacmokal lepo je biti v naši hiši nag in nisem dvignil roke, da bi jo vprašal, kako to, da spodaj nima dolgih gat. Beri več »

  • Share/Bookmark

Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš

Na letalu sem videl gospoda Peterleta, gospo Stabej in gospo Malovrh. Ostali, gospe in gospodje, ki sem jih srečal in morda tudi videl, so bili bolj nevidni kot vidni, zato se mi zdi, da jih nisem videl. Tisti, ki smo se videli, smo si rekli dober dan in pojdi se solit, ker je bila ura šele šest in pol. Ob devetih morajo biti vsi vidni šefi in vsi nevidni nešefi v svojih evropskih pisarnah. Ob devetih zjutraj se v Bruslju začne delat. Ob devetih Kafka in gospodje K. – ji v svetlih in zračnih evropskih pisarnah, ki smo jih mi financirali, sredi evropskega parlamenta, v srcu Evrope, začno reševat svet. Beri več »

  • Share/Bookmark

Slovenec sem, pa kaj

Teden je bil hud. Barvast. Sem bil pisan kot čačke na slikarjevi paleti. Tekal sem po vrtečem globusu našega planeta in iskal svojo pravo identiteto. Slovenska trdna tla so se mi spodmaknila že v sredo zvečer. Beri več »

  • Share/Bookmark

Mistejka da mejka

Najprej je bil Maribor. Borštnikovo. Največje slovensko gledališko sračkanje. Tekmovanje za fičnke, ki jih joška in rit pjevaljka pobere za tri plejbke in za nagrade brez presenečenj. Zmeraj isti drek. Zmeraj ista Drama. Zmeraj si obljubimo, da se ne bomo šli več, pa zmeraj prilezemo tja. Zaradi upanja. Vsakokrat ista mistejka We mejka. Beri več »

  • Share/Bookmark

Zacvetele jablane in hruške

V Aurrilacu sem bil, na povabilo francoskih organizatorjev, tudi zaradi okrogle mize o razlikah med vzhodnim in zahodnim teatrom. O okroglih mizah nimam preveč dobrega mnenja. O okroglih mizah na temo vzhod in zahod pa sploh ne. Okrogle mize o umetnosti so ponavadi zelo kvadratne, tam stokamo in se smilimo samemu sebi,  okrogle mize o razlikah med vzhodom in zahodom pa so ponavadi celo brez mize. To pomeni, da ponavadi vzhodnjaki nastopamo v vlogah eksotičnih živali v živalskem vrtu, zahodnjaki pa so tam na obisku in nam skozi kletko mečejo kikirikije ali banane in nas tolažijo, da bomo nekoč vsi enaki, vsi enakopravni in bo povsod denar, sreča in blagostanje. Beri več »

  • Share/Bookmark

Strejndžer in ze Frans

Iz Ljubljane sem šel ob šestih zjutraj. Vzel sem letalo, prestopil na vlak in potem, ker so lokomotivarji začeli štrajkat, še na avtobus. Ko sem mislil, da je že konec muke, minilo je že šestnajst ur, so od nekod privlekli še osla in ga hoteli oprtati z menoj. Osel ni poginil pod mojo težo, ker sem se uprl, na konec sveta grem pa raje po kolenih. Oh, Francija, moja bleda never domovina.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »