Arhiv za kategorijo 'Očka potuje'

Življenje po življenju

V Benetkah sem bil že najmanj tisočkrat. Prvič z osnovno šolo, ko smo šli gledat cerkve, pa smo bolj gledali Italijanke. Dvakrat na karnevalu, kjer sem bil umazan osel in moja seveda našemljena principessa. Da kot osel ne bi pobegnil, so me dali na štrik. Italijani so bili jako razneženi ob tej vinjeti in so stokali, da sem bello,  Slovenčki pa so se drli, da me je baba živega ujela in da bom že videl svojega hudiča, zato so mi skozi gobec, kjer sem imel pravzaprav oči, tolažeče zlivali laško in sem se skoraj utopil. Ostalih devetsto sedemindevetdesetkrat sem bil tam, ko sem si kaj želel ali hotel, pa so mi pokazali tisti srednji prst in rekli, da naj se usedem gor, pa bom že videl Benetke!

Beri več »

  • Share/Bookmark

Dolgčas za umret

Ust… so nekje na C… in so zadnja luknja na svetu, kamor bi si želeli. Hiš je za en nikakav pljunek in trgovina dela samo ob določenih urah. Ko zmanjka kruha, jo pač zaprejo. Cerkve nimajo, pa še gostilna je za zradirat, ker je lastnica iz Slavonije in za olivno olje še ni slišala. Tja hodijo na čevape in pomfrit samo Čehi in Slovaki. Beri več »

  • Share/Bookmark

Karaoke striptiz

Gospod Franc Kangler je v Dnevnikovem intervjuju zaropotal, da vsaka država potrebuje dobro obveščevalno službo: in ker je naša bolj zanič kot ne, bom kar sam predal poročilo z gostovanja naše predstave po imenu Fragile! v Novem Sadu na Sterijinem pozorju — včasih jako pomembnem, danes pa seveda ne, ker tam ni otroških predstav, niti ne folklorno plesnih igrarij, tako kot na našem vse najboljšem in najlepšem letnem festivalu Lent.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Dan, ko nismo nikomur lizali riti

Včeraj je bil dan, ko smo hoteli biti srečni. Včeraj je bil dan, ko smo se vrnili iz Amerike. Včeraj smo brali kritike.

Beri več »

  • Share/Bookmark

Skrivnost kariraste srajce

Steve Irwin, lovec na krokodile, je nekoč izjavil: »Če bom že moral enkrat umreti, hočem, da to posnamete.« Iz človeških ust v božja ušesa. Steve je seveda končal tako, kot je sam želel. Beri več »

  • Share/Bookmark

V treh korakih od bedaka do junaka

Prvič: Če ste začetnik v zaletavanju v ljudi, najprej poskusite nekje, kjer je kraj manjši in frekvenca ljudi ni sape jemajoča. Morda na domači ulici, v domačem kraju. Resnično lepo je v nedeljo po maši. Potem se lahko preselite bliže množičnim obiskom: v BTC-mesto, v Maribor na Lent, v Kranj na stadion ali pa na predvolilni koncert pri Prešernovem spomeniku sredi ljubljanskega centra. Kajti pri zaletavanju v ljudi so pogoji ravno nasprotni kot pri zaletavanju z avtom, o katerem smo že govorili v zapisu pod naslovom “Za pleh piiii….”

Beri več »

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi