Postavlja se scenografija zunaj. Na parkirišču sredi mesta. 

Najprej smo jo v placu za vaje. Štiri dni. Za popenit. Tako velika je. Skoraj večja od Brnika. Ko bosta tole vidla Jovo in Pandi, si bosta zgrizla nohte in pregrizn’la utrobo. Šerbedži bo kupu še en otok in Emilio še eno celino. Jabla bo porezal in poscal še nekaj duš več in denar za prenovo Drame bodo nakazali nam, če lahko delamo manjše projekte. 

Jaz pa pravim: fantje ni panike, smo se malček zafrknl v merah in res nismo mislili, ko smo si tole izmislili, zato hvala vsem tukaj, ki so nehali mislit in še niso pobegnili domov.

Vreme se še drži in ni dežja. Ponoči je orng mrzlo in imamo bunde do konca zapete. Jamrajte, žebrajte in molite indijanske kletve, da ne bo pogroma in ne klavirjev. Da bo šlo. Mi smo u’redu. Zmatrani ko’ pes. Delamo od osmih zjutraj do osmih zvečer. Jasmin na video animacijah celo ponoči, do dna.

Stuširal se nisem že pet dni, za britje pa sploh ni časa, zato se po moji četniški bradi pasejo muhe iz bližnje klavnice. Seksi simbioza. One papajo ostanke hrane z mojega strža, jaz pa na njih postavljam nov svetovni rekord v hitrostnem mahanju z rokami po zraku. Dober sem, res. Se toplo priporočam za naslednjo olimpijado.

Tule je skoraj zadnja verzija scenosleda. Upam…

Vabljeni sem. V Francijo. V Ljubljani bo 3. in 4. septembra.

Ez3kieli so spesnil super muzko.

Bi vam naložil cel file, pa ga noče požret. Zato malo manj. Takole za dober tek in na zdravje. 

Tri, štiri, zdaj. Play.

Read. Tri, štiri, zdaj.

P.S. Vem, da še nekaj stvari visi. Je pa to TO! Tole moramo narest in tole bo narejeno..

0.00 Noč. Kot je črna noč samo ponoči. 10pm. Audience. 1.000. 2.000? Dark. Silence? Wind? Probably rain. Music starts. Slowly. Boat’s yelling. Far away. Dog’s barking. Far away?

0.40 The drum. Light. Slowly in. Počasi osvetli band in blue. No faces. Creatures. Ghosts?

1.01 Napis: SHE. The melody. Soft. Music box. Božič. Sreča. Love. Her body. Naked. Hrbet kot srna v gozdu brez dreves. Ramena. Prsi, hribi beli kakor sloni. Dream. Počasi se obrne in se približa kameri. Nežno. Delay. Šepetanje: »Run baby, c’mon run…«

2.00 She izginja. Kot cigareta, ki dogoreva. Tema. Iz teme se pojavi nova podoba.

2.01 Napis: HE. On. Stoji. Posluša odmev njenega glasu. Breathe. Začne. Hoditi. Najprej počasi. Na črnem ozadju. Oblaki noter na loop. Daleč, daleč stran. Nekje. Na luni? V puščavi? V glavi? Moji? Tvoji? Brez glave? Brezglavo. Zaradi nje?

2.51. V ozadju oblaki večji kot nebo. Potem gore. On začne teči. Skozi gozd. Teče. Napis: RUN.

3.30 Weather report. Jako fina afna napoveduje vreme. Proti njej letijo oblački, sončki strele, številke, ki se prilepijo na njeno obleko. Punca kriči. Punca blazni. Punca se slači. Vroče je.

3.58 Napis: BREATHE. On pa teče. Mimo njega švigajo telegrafski drogovi. Teče. Ceste. Billboard z njenim obrazom. Loreal. Teče. Hišice. Billboard z njenim dekoltejem. Nivea. Teče. Hiše. Billboard z njenim telesom. Sun faktor. Teče.

4.36 Teče. Mimo njega švigne Billboard z napisom: RUN FOR LOVE.

4.48 Sekunda. Oddih. Spet steče. Teče po šahovskem polju. Teče. Šahovnica se spremeni v križanko. Teče. Črke. Besede. Teče. Križanka se spremeni v morje televizijskih ekranov. Vsak ekran svoja štorija. Ekrani so del kontrolne sobe. Vidimo tipe v hrbet. Z napisom: DECLARATION OF RIGHTS. Na enem izmed ekranov počasni zoom v Njegov obraz. Obraz, ki teče in spet in spet teče. Za njo. Da jo najde. Da jo vzame. Obraz, ki ima cilj. Obraz, ki diha. Ki hrope. Ki crkuje.

5.24 Podvajanje. Za njim se pojavijo in tečejo: Harry Potter pred bradavicami, strašilo pred Čarovnikom iz Oza, Cary Grant v Sever - Severozahodu pred letalom, Ice age veverca pred ledeno dobo, Forest gumpec pred mulci, fantje iz Ognjenih kočij pred odraslostjo, otroci pred Hitch Birds, Rocky po pristanišču pred sončnim zahodom, Lola run Lola po stopnišču pred usodo etc. In etc. Nekdo mu ponudi bidon z vodo. Pogleda. Ne spije. Vrže. Napis na njegovi majici: I. Fikcija. Film in risani film. Napis: ?.

6.21 Priteče v mesto. Stolpnice. Ajfl. Sidney. Opera. Metropolitan. Nueva York. Teče. Napis: ALONE. Šprint!

6.39 Slinky’s start. Slinkiji se razletijo po svetu. Nekje zgoraj med oblaki. Napis: THEY.

7.18  Policaja. V črnem. Črne rejbanke. Črni šilt kapici. Črne pištole in črne značke. Skozi okno policijskega avtomobila opazujeta dogajanje. Dva pandurska blesavca, ki se prepirata o tem koliko jih je? 10? 500? 1000. 5000? Dva blesavca, ki imata premalo plačo, preveč otrok, preveč ljubic, prevelik pivski trebuh in premajhno pamet.

7.37 Slinkiji all over the world. Mountains. Forests.Pred navdušeno publiko se sprehodi napol gola starleta z napisom: THINK.

7.58 Psihadelija. Slinkiji v slow motionu. Slinkiji primarširajo v mesto. Sila, ki bo spremenila svet? Pošast, ki bo požrla svet ali ga samo rešila? Za koga? Za nas? Za njih? Za njo? Z njim?

Media report: You are seeing a live feed from our network in Mexico city… I’m standing in front of the Liberty Statua… This image has not been adjusted or enchanced in any  way. What  are You seeing is real and blablablabla…and blablablabla.

9.37. Napis: LIFE. Panika nr.2. Brezglavo tekanje ljudi. Vulkan bruha. Pamplona. Biki. Ljudje poteptani. Prašiči se zaletavajo in vreščijo pred klavnico. Olimpijske igre. Rekord na 100m. Rugby - home run. Slon, ki mendra ljudi. Ženske, ki v visokih petah tečejo za ušive fičn’ke. Indijski maratonec. Fante star komaj 4 leta. Teče, ker je bil poreden. Pa je šel raje tečt, da ga ne bi oče namlatil. Otroci so vendar vedno poredni. Živali niso nikoli. En sam nagon jih je. Kot zebre v begu. Kot levi v lovu. Narava in družba.

10.46 Napis: STOP. Vse se ustavi. ON se ustavi. Slinkiji se ustavijo. On stoji na mestu. Sam. Se obrne levo. Zagleda Njo. Na billboardu. Se obrne desno. V časopisu. Na levo. V špici nadaljevanke Sex in the city. Zadaj na ekranih. In potem v živo. Med publiko. Končno! Ona! Ona stoji tam ( zares in počez) in se žoga z veliko prozorno žogo, ki z odbijanjem ob tla prepeva nežno melodijo Doorsev:

»Not to touch the earth, not to touch the sky, just run, c’mon baby, just run. Run!«

On skoči dol in jo hoče ujet. Preden je tam, je ni več. Samo še žoga se kotali naokrog in še vedno igra melodijo. Kot lajna. Spet zasliši njen glas. Se obrne in jo zagleda na drugi strani. Mu poje. Nežno. Not to touch the earth, not to touch the sky, just run, c’mon baby, just run. Run! Ona izgine. On steče za njo. Ona izgine. Napis: RUN. On se obrne in izgine v teku.

11.15 Slinkiji se počasi začno voziti navzgor po tekočem traku. Kot, da bodo šli spet v napad. Kot, da jih bo še več. Stroj, ki melje ljubimce in njihovo ukradeno pesem pod seboj ali samo svetareznica?

12.06 Na odru zagledamo Njo. Ki teče. Za njim ali pred njim? Preliv. Napis: DEVIL. Na ekranu zagledamo kako nekdo vrže na mizo pest fižolčkov.

Look at these beans. That one in the middle represents Him. The leader. The ring around him are his comrades. And the ring around them represents people who  know the purpose of this craziness. All around the outside are the others. People who follow. Now, jumble them all up!

Zagledamo roko, ki razmeče fižolčke.

13.20 V prelivu slika televizijskih Latest news. Poročila z različnih območjih. Demonstracije. Nemiri. Poboji. Zapori. Taborišča. Umori. Kriki. Kri. Jok. Stok in še in še…

15.29 Napis: IF. Miza s fižolčki. Tekst: I want a name. The name. Tell me: which one is He?

Roka se spusti do enega izmed fižolčkov in ga brezčutno frcne stran, da odleti in razkrije napis: DIE. Spet se sproži mašina. Slinkiji spet napadejo. Še več jih je. Še več jih gre. Navzdol. Dol. Po Grintovcu. Po Storžiču. Po Mt. Everestu. Po vseh klancih vsega sveta.

17.50 Ona teče. Steče. Na odru med bendom zagledamo NJO, ki v rdeči oblekici poje Doorse.

House upon the hill

Moon is lying still

Shadows of the trees

Witnessing the wild breeze

C’mon baby run with me

Cigareta. Razmazane ustnice. Spakuje se in nori po odru. Ljudje kričijo. Zagorijo mobiteli. Vžigalniki. Ognji. Hiše. Glasba se reži.. Se vrti. Hitreje in hitreje. Še bolj noro in še bolj na poskok.

Run with me

Run with me

Stop

Napis: YOU.

20.49 Slinkiji se ustavijo. Glasba pijana kot čep izgine. Na vrhu stopnišča stoji ON, ki v rokah drži žogo in gleda NJO. Pogled dolg kot špaget. On se obrne in zaluča žogo po klancu navzdol. Eksplozija. Napis: DON’T. Stopi po stopnicah navzdol proti njej. Ona ga gleda. Strel. Prvi. Drugi.  On pade. Skuša vstat. Se postavit na svoje noge. Skoraj je tam. Že spet, da bi stekel. Pade. Slinkiji padajo. Se valijo kot pokošene travne bilke, Kot hruške, ki jih je sklatil veter. Še več streljanja. Hrup je neznosen. Se dvigne. Pade. Dvigne. Pade…. Obleži. Čez sliko kaplja kri v obliki pack razlitega rdečila. Nikogar. Ničesar. Nič. Samo prazna praznost. Ona z napisom: FOREVER.

25.00 Njen obraz. Njen glas.

At this point it remains unclear what is happening

There are several more shots

Trees in the winter

Blood on the stairs

A child crying

Three more shots

Darkness

Stairs

I’m lost

No direction

No cars

No birds

No houses

No dogs

No money

No thoughts

Nothing

Only Love

Love

Napis: RUN FOR LOVE.

26.06 Afna z začetka zgodbe z vremenskim poročilom.

Today’s weather was mostly dry and warm with plenty of sunshine and very little clouds around. However in some parts there were heavy showers with thunder, but they already eased during the evening. The highest temperature haven’t rised above the years avarage and were completely normal… Napis:!

27.00 Lights off. Tema.

No, ja. Človek se mora včasih pogledat dvakrat. Prvič za dobro jutro in drugič za lahko noč. Če je rezultat isti, je bolje, da ne greš spat in jo raje mahneš še na en krog po svoji glavi.

P.S1. Premierni dan je bil dva dni nazaj. Bilo je 4000 ljudi. Včeraj 5000. Vse je ok in ni deževalo!

Danes sem Tu. Delam Tole.

Jutri bom Nekje. Morda bom delal. Morda ne. Morda me bo življenje malo razmetalo in bom moral malo sest, da mi ne odtrga nog, ki bi rade šle tja, ko je glava rekla, da naj gredo drugam. Svet je Lep. Če se mu da.

Moje pesmi, moje sanje. Vsega je bilo preveč. Bila je še druga premiera in še nekaj ponovitev. Prišli so tisti, ki se »res« spoznajo na gledališče in so zariplih obrazov zavpili Bu! in napisali nekaj Ajaj! besed iz njihovih bogatih vokabularijev in nekaj dvomov iz njihovih siromašnih src v različne časopisne kritike, da bi se vsi strinjali v en glas in moj neobriti obraz: tole je bila huda bitka in ranjenih je kar nekaj, še posebej moja denarnica, ker sem res umetnik za podpisovanje pogodb in bomo vsi tisti, ki smo kri scali več kot eno leto, na koncu koncev še iz svojega žepa dodali, da bo tole mega srček uspešnica, teatrski cirkus sit in producenti celi, ko bodo denarce na novega leta v štumf basali in si v škotski žganješpric nasmehe namočili. Mi pa v jok in na drugo predstavo. Pozabljanje je bistvo režiserjevega poklica.

Nekje je nekdo zapisal, da je življenje najboljše maščevanje, sam pa pravim: mene ne bo več na po premierskih žurkah noben bivši prijatelj Ž. s hajl pozdravljal, me spraševal po zdravju mojega piskra in vijugah mojega ožilja, češ kako moram delat takšna sranja in moje profesionalne igralce ne bo več noben Matej Siromak zmerjal, da so se šparal in jim Mestne mjuzikle za zgled dajal in nobena Ana Smrke ne bo moje amaterje psovala z amaterji, ker kanček ljubiteljskega duha ne bi nobenemu profiju narobe hodilo, še posebej pa ne tistim, ki so pozabili za kaj sploh v teatru gre in kam se lahko tudi pride. Dragi moji pevčki, preveč sem brihten, da ne bi bil včasih zanalašč tudi neumen in moja zgodovina ne bo nikoli Sijaj, sijaj sončece in Lunca, bleda, sveti mi v nebo, zato Basta, mirna Gorenjska in srečno pot Von trapci. Boste zmogli čez vse gore?

Moja dežela, moja Slovenija. Nič novega. Isto sranje, isto pakovanje. Tanki gor in pokrajine dol. Denarja za razmetavat. Lačni pameti in žejni kakršnegakoli duha. Še naprej lepi na kredite in prazni na mandat. Na Blogresu nisem bil in Blogheci so se sfižili. Sem pa enkrat vmes svoji simpatiji spekel čevape s cimetom in se spet pozabil zares nakresat. Spoznal sem veliko novih ljudi in na novo nekaj starih. Spoznal sem tudi gospoda Igorja Bavčarja, ki ni ne nov in ne star. Je samo zelo bogat. Rekel sem mu, da je moj koncept za otvoritev hotela Palace odličen in on ni rekel nič. Rekel sem tudi, da mu jaz ne bom gledal v denarnico in zato on ne bo meni v glavo. On ni rekel nič in je šel. Roka roko umije ali sem samo sanjal, da on sanja mene, ki sanjam njega?

Moja familija, moj dom. Vse tri svoje domače sem povabil na službeno potovanje. Morda pa se ob večerih spet zbližamo in se po celodnevnih sestankih in workshopih malce poveselimo in na kašen disco štanc celo kakšen cigu - migu odplešemo. Seveda sem povabil tudi gospo psičko. Še prej sem jo peljal cepit in bolhe pošpricat. Doktorca je rekla, da ima gnile zobe, zato sem fasal ščetko in redno večerno drgenje. Če me ta kuža ne bo vzljubila, me pa res ne bo nihče. Je pasja ljubezen res edina prava ljubezen?

Moj teater, moja domača naloga. Prva. Marš ljubezni. Imeli smo nekaj vaj. Mislim, da bo šlo. Fedri ubogajo in tečejo v pravo smer. Kakšen se spotakne, izgubi glavo in podre kakšne tri pred seboj. Kako človeško. Kako ljubko. Pav fina imitacija človeških duš so. Prestrašeni pujski, ki rijejo po svojem svinjaku in žrejo svoje mladičke, ker imajo premalo prostora. Druga. Shakespeare Wild West. Scenarij sem dal pisat Lovriču. Tomaž bo pomagal. Imam prazno glavo, naj malo drugi mislijo namesto mene. Tole bo še prava travestija in črno beli strip na odru. Se mi že sline cedijo in obrazne mišice plešejo kazačok, ko zberem slike v glavi in vidim kako trije ugledni pari iz političnih vod zgrmijo z letalom v puščavo blizu Nove Mehike in se srečno privlečejo do majcenega mesteca po imenu Shakespeare, kjer slučajno živi nekaj pozabljenih duš, ki redno ob letu osorej tradicionalno igrajo bardove tekste na spagetti western način in tebi nič, meni nič tudi kakšnega igralca po nesreči zares prevrtajo. Slepi naboji včasih vidijo v pravo smer. Je to rešitev za svetovni mir?

Moj jutri, moj pojutrišnjem. Enkrat se že vrnem. Pa ne povem kdaj. Ne boste me spoznali. Rjav bom kot zamorec. Mišice od plavanja, veslanja in metanja napihljive žoge bom imel krat tri. Mirno bom gledal predse in mirno bom vzel zalet, da grem letos z Betontancem še na Portugalsko, v Francijo, na Nizozemsko in v Nemčijo. Z Mladincem na Češko in v Španijo. Ja, nekoč bom ambasador Slovenije. Za zdaj ostajam še na trdnih tleh in mehke duše kličem srečn’ga pa zdrav’ga. Morda tudi uspešnega?

Lepo plavajte še naprej in lepo pazite na svojo rit! Samo eno imate in parkirajte jo tam, kjer Vam najbolj, edino in zares paše.

Najprej slabe novice. Stanje: da znoriš. Nekaj stvari sem posračkal in nekaj ljudi sem pohodil. Vem. Svinja in pol sem. Imam otečen komolec, ker sem se zaletel v prevelik projekt in modre prste na nogah, ker se mi je enkrat (samo enkrat, prisežem) utrgalo na vaji in sem nabrcal vrata. Glavo mi bo razneslo in v garaži si je včeraj mojo kolo preluknjalo zračnice in se obesilo na štrik, ker ga nisem pogledal že kakšen mesec.

Svoje vidim samo ponoči in zdi se, da so pozabili, da sem in kako mi je ime. Naš pes me včeraj na ulici ni spoznal, je pa res, da je stara enajst let in se tolažim, da je ubožca slepa in gluha.

Dobrih novic je tudi nekaj. Igralci so o.k. in špilajo zmeraj boljše. Tudi tisti, ki niso šolani. To mi je zelo všeč.  Še bolj mi je všeč, da so otroci na odru ostali otroci in ne korakajoče lutke. Včasih tudi kaj zafušajo in kdaj pa kdaj pozabijo kakšen tekst. Takšne napake imam rad. Mi lepšajo življenje, ker vem, da so ostali normalni in ne ambicije svojih staršev.

Predpremiere so bile fine. Ničesar se ni podrlo in nihče se ni drl Bu! Jutri se bom morda napil ali pa tudi ne. Odvisno od tega, če se bo ustavila muzika v moji glavi. V Peklenski pomaranči so glavnega junaka mučili z Beethovnom. Mene ni treba več mučit. Sem popolnoma izmučen od nenehnega brenčanja Edelwajza, Najlepše glasbe in evrovizijskega štanca z imenom Čez vsako goro. Tipi, ki so pisali štance za Moje pesmi, moje sanje so dobro vedeli kako zaklat režiserja in zadrogirat publiko.  

Prišep: ponoči ne upam zatisnit oči. Slike, ki se sprehajajo po mojih sanjah so skrajno grozljive. Eno vam lahko izdam, ostale so prepovedane pod 18 let. Pa ne naprej povedat.

Morda se pa spet kdaj zagledamo?

Med našim blabla srkanjem se je v zadnji sobotni prilogi mojega omiljenega časopisa za človeško lenobo kadilo od sežiganja mrtvaškega prta, ko se je po prsih tolkla in rjovela v novem pelc mantlu naša igralka Polona Vetrih, da hoče novo zgradbo, nov oder, novo garderobo, nov bife, novo maskerko in novo frizerko, nov skret in nov plet, in, da je treba vse pozapret in njenemu Mitji dat še Stožce, Moste in njej vse rožce in vsak večer liter vrhunskega šampanjca, da ga bosta stegnjenih nog spila na, Pavarotti gor in dol, balkonu, ki bo gledal na njun bronasto zalit spomenik pred parlamentom in bodo ljudje po kolenih puščali ob njunem zlatem epitafu šunko in domači hren.

Dve strani naprej je naš teoretik in dramaturški spremljevalec sodobnega gledališča in sodobne literature gospod Andrej Inkret še enkrat priznal, da je on edini, prvi in zadnji, ki razume sodobnost, pa čeprav se je ta zanj žal končala že v sedemdesetih in je on v osemdesetih nehal hodit v teater, ker je v devetdesetih postalo vse brezvezno in je v novem tisočletju vse in še več popolnoma rigidno, odveč in onkraj cilja, ki ga je on rodil že v petdesetih, ko je že bil slovenski Sokrat, Platon in zadnji Mohikanec na pogorišču slovenskega korunovstva in srbskega jovanovićevstva. Vse ostalo je samo scanje proti vetru in prdenje za aspirin oral.

Pivo v Parizu smo popili in rekli merci. V časopis sobotne priloge smo zavili žlahtne sire in se sesedli na vlak za Tours. Tam smo šli na sestanke za nekaj, kar ne bo v slovenskih učbenikih in tam smo cmokali o nečem, kar se gospodu Inkretu gnusi in gospe Poloni smrdi. Tam smo šli delat načrte za našo novo sodobno predstavo, ki ne bo v strategiji razvoja kulture v mestni občini Ljubljana. Za predstavo, ki ni predstava. Za gledališče, ki ga nočemo izdat, ker se baje lastna hvala pod mizo vala in, ker mislimo, da je skromnost vseeno lepa čednost.

Od tu naprej si bom zavezal jezik in pogoltnil svoj ponos. Spodaj bodo namesto čohanja po mednožju samo slike govorile. Besede so odveč in kričanje nemo. Spodaj vam v vabo in sebi v zabavo postiljam ugankarski kotiček. Kdor ugane prava imena ustvarjalcev, ki sodelujejo v projektu z imenom Run for Love in se skrivajo za video posteljnino, bo lahko z nami prižgal torpedo, pasjo bombico ali vsaj pomahal z zajčjo taco. Lahko bo prvi na juriš razstrelil nažrte spomine, zakuril zatohlo preteklost in začel graditi svetlo bodočnost za našega novega Človeka in za naš novi “pustite nam sanjat” Svet, za naš visoki C, ki bo popokal stekla in polomil kozarce, ko bo odmevalo od sten mračnih muzejev in opernih hiš: “Živ sem, živ.” Muzika bo šla v crescendo in vsi bodo leteli vkup, ko bo uboga nevladna gmajna od Janka Z. Smejalka dobila namesto butn krampa in skala vil moderen in bleščeč traktor.

Povštr:

Click here to view the embedded video.

Rjuhca:

Click here to view the embedded video.

Dekca:

Click here to view the embedded video.

Termofor:

Click here to view the embedded video.

P.S.

Do takrat pa bom še naprej Polona Vetrih in Andrej Inkret. Mrtev in bel. Zdi se, da je To pomembno za našo domovino. Pa tudi bolj se splača.

In smo šli tja, med nič in ničesar, v temo in mraz, med 116.000 ovac, 160.000.000 robidnic in samo 160 ljudi, ki skrbijo, da otok obišče čim manj turistov in nikakršen avto. Schmekling? Kaj pa vem. Priznam, zadeva je bila videti že na startu zmotna, ker sem bil prodana duša. Dal sem se odpeljat za 5000 evrov in tri obroke na dan in prisežem, da nisem nikogar nalagal, pokradel ali ubil. Huje je bilo. Nekateri in nekje so nekaj slišali o meni, pa so me zaprli tja, z ostalimi petnajstimi umetniki in petnajstimi producenti vsega sveta, da bi se pet dni pogovarjali o umetnosti. O stvari, ki v Sloveniji ni nikomur potrebna in ne potrebuje nikogar, razen sebe in svoje riti, da si dokaže, da je vredna samo sebe, svojih misli in svojih zmot. O stvari, ki v Sloveniji najde pot samo med zmerjavke v časopisu in kletve ob pijanki za šankom, ko letijo stoli bruhat in zadete mize spet podpirajo utrujene glave, ko tulimo v jutranji radijski program na slovenske metafora my ass viže. O stvari, ki se v Sloveniji hočeš, nočeš, plaho in ubogo na ogled in oglje postavi in so pri nas dvorane, muzeji in galerije prazni, da si celo hostesa brez obiska od dolgega časa zadavi lastni vrat in si zaželi, da ne bi bila rojena v I feel sick, Slovenia.

Hotel je bil ljubek in zvečer so zakurili kamin. Zunaj je veter razgrajal gluhega Beethovna, mi pa smo vrteli jezike, da sem po dveh dneh sovražil sebe in njih, vse kultivirane Francoze, ki so ponujali svoje projekte s črno kocko sredi parka za 250.000 evrov, zafnane Nizozemke, ki so v slogu »Slow is beautiful« diktirale, da je treba ustavit svet in si pogledat v oči za 400.000 evrov in še posebej tiste Škote, ki so bili kul kot hladna žganjekuha gospoda in inšpektorja Morsa za več kot pol milijona funtov in vsi so imeli strašno vizijo, teorijo, smiseln stavek ali dva, sam pa samo prazno glavo in prazno denarnico.

Na pogovorih o umetnostih so se spraševali stvari, ki se jih v Sloveniji ne sprašujem, ker pri nas se misli, da so Viktorji umetnost in se krega o tem ali je bil slon dovolj težak in sadež dovolj zrel. Če je zrno dovolj spraskalo kokoš ali obratno, kaj bo ušpičil koper in kakšne bo narezal pisec no mislec, kakšen je bil koncept in režija, ko pa ni bilo ne enega, ne drugega in smo spet dosegli Triglav zmerjanja, žaljenja in vulgarnih šal, pa smo že lani mislili, da smo na dnu in, da ne gre še dlje. O, pa gre, celo tja, da naj bi se Mladinsko gledališče združilo z Goml teatrom. Ja, umetnost je drugje doma, pri nas svinje redimo.

Tretji dan je sonce zamenjalo veter. Najel sem bicikel in šel jahat peščene sipine. Otok je bil čudovit. Srečal sem redke ptice in električnega pastirja, ki je čuval ovce. Moja noga se je šla pogovarjat z njim, pa sta govorila dialog slepega in gluhega in sem se končno naučil Eletric Boogie in je moja roka streljala strele in bliske, da bi me lahko uporabili celo za generator na Metelkovi, ko bo Janko Z. Smejalko izključil elektriko. Potem sem se v gozdu najedel robidnic in poslal sem nekaj telefonskih sporočil z namišljenimi tulipani domov, v Ljubljano, osebam, ki jih imam rad. Nazaj na pogovore sem kar letel in sem s stilom in deitom povedal nekaj bistrih, da je bil umetniški konzilij ves bled in bohinj in sem jim dal za brat in sestra nekaj svojih projektov, da so končno utihnili in molče zrli v noč, ker so ugotovili, da vsi njihovi fino dragi projekti sploh nimajo smisla, samo denar. Da so njihove umetnije prazne kot je luknjasta moja malha.

Oh, ironija usode, sem bil res poslan na rob sveta, pogovarjat se o nečem, kar je pri nas klevetano in sem, priznam, vse življenje zalival idejo, da bom postal pravnik, politik ali direktor in bodo strani časopisa polnili z mojim bogatim mednožjem polnim denarja in ne z obupno revnim tičkom, ki ne more poletet niti do neba, kaj šele do zvezd, ker sem, oprosti oče in oprosti mama, postal samo alter gledališčnik, pa tako lepo kanglico sta mi v mladosti kupila in tako zelen in rodoviten vrt podarila, da bi postal normalen škric in bogatunski birič.

Nizozemska mi je koristila. Domov se bom vrnil veliko pametnejši. Napisal bom luštno komedijo in jo dal režirat Vinku Möderndoferju. Filmski scenarij bom na kolenih ponudil Metodu Pevcu in glavno vlogo bo seveda odigrala pranečakinja Mance Košir. Ferija bom poprosil za kakšno cigansko pesmico in jo zapel v duetu z Juretom Šeškom. Ljudje bodo ponoreli, kričali in jodlali, ko se bodo metali po tleh za vstopnice mojega super showa, ko se bova v blatu ravsala jaz in moj drugi jaz in bo moj tretji jaz komentiral, četrti prodajal kokice in peti napovedoval vreme. Vsi moji jazi in jaz bomo nastopili v Big Bordelu, kjer bom zmagal Jaz. Jaz. Jaz. In še enkrat Jaz.

Še prej grem pa na francosko. Fehtat naprej. Jebi ga, klošarji smo tam doma, kjer se naša vzhodna rit parkira in njihovo zahodno sočutje spotakne.

P.S. Še naprej ostanite nemo z nami.

JAZ 

Najprej je bil jajček. Rojen, tam daleč pod borovnicami in tu nekje za umazano vodo iz fekalij, kjer ptice crkujejo v kalnem in stari, znucani in lačni blogarski mački brskajo med smetmi za ostanki kurje pameti.

Največji maček je nastavil rit na jajce in ga ogrel do trdo kuhane trdote, da je z jajčka pricapljalo pišče…

Raslo je in raslo, da bi postalo blogar. Da bi postalo velik in uspešen blogar. Da bi postalo star in znucan blogarski maček, eden izmed njih in vsi za enega ter eden za vse.

Pišče je dobilo blogarsko ime in blogarski priimek in vsi blogarji so ga imeli radi, radi in radi prav zares. Celo tiste pijane opice, ki ga niso marale.

Rasel je in rasel. Postajal je večji in večji, zato je postal celo hišni maček.

Žal je spoznal tudi urednike, njihove pomočnike in njihove podpomočnike.

In mu je nekega lepega dne počil film, da morda pa sploh ni maček. Da je ptič. Vzel je krila v zalet in odletel iz bloganja. Mački so mu zapeli Adijo, čao in zdrav ostani, on pa je cvilil, da jih ne bo nikoli pozabil in da Fetalij vas ma rad. No ja, pel je bolj na fuš, je pa bilo iskreno in mu je odpuščeno.

Očitno je in takole deda ali baba pravi: kdor visoko leta, nizko pade ali pa postane galeb…

Pa še kdaj in nekje, ko bo sonce toplejše in veter ugodnejši.

Vse in še več, tudi tisto kar ne veste in nočete vedeti, pa lahko izveste od danes naprej v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Bom. Pišem. Sem.

Karta v teatru je bila 75 eurov in sedel sem v prvi vrsti, da sem videl vse, celo preoblačenje Marije iz nune v kmečko dekle, ki gre z malho in pesmijo na ustih reševat Avstrijo pred Naciji. Naš Kekec je rešil samo Mojco in ni imel tangic kot mična Connie, ki je zmagala med 4000 kandidati za vlogo nove big Mame in postala nov angleški heroj ter full house za vse večne čase. Za vse japonske, ameriške in ruske družine, ki so ob koncu vstali, zapeli in odglumili Edelweiss kot, da rešujejo svet, boga, cesarja in vse zaščitene gorske rože in so mi šle kocine pokonci. Oh, London, moja skrita ljubezen, ko si zaželiš, da bi bil Andrej Košak v Berlinu, Dejan Kaloh v Mariboru, Marko Crnkovič v Ljubljani, tri štange novega nogometnega stadiona v Stožicah ali vsaj metek, ki ga je falil JJ in Urška vzela v spomin, da bi ji iz njega umesili uhan za levo uho.

V Londonu smo jedli angleško, indijsko, japonsko in spili nekaj angleških čajev. Srečali smo se s svakinjo cesarske družine, ki ni Honda, Toyota in ne Suzuki. Tam nekje in še več. To so Japonci, ki obožujejo Slovenijo in, ki priletijo s svojim letalom na kosilo k Lectarju v Radovljico. Družina, ki se smuča na svoji gori in na svoji ogrevani osemnajst sedežnici. Družina, ki denarja ne šteje, ker ga ne more preštet in mafija, ki ima tri potomce, pa ne zdravja. Od treh sta dva, ki komaj hodita in skoraj ne mislita in samo eden bo morda nekoč znal vozit letalo, jahto ali vesoljsko ladjo. Denar ni sreče vladar in vsi smo iz iste sklede dani. Mleko in žganci pa imajo čudno pot in včasih zrastejo nesrečno pocasti. Oh, London, moja skrita ljubezen, spet si me nekaj naučil in lekcija je bila krvavo dobra, misel je bila spet rojena in ne daleč zgodovina ne tako zabrisana.  

Nekoč pred davnimi časi, za sedmimi gorami in sedmimi dolinami, tam nekje v Londonu, sem bil tudi sam enkrat slaven, celo kritike so bile urnebesne, pa sem se grdo obnašal. Bil sem iz Jugoslavije, doma smo davili podgane, ki so lezle po kopalnici in v edini sobi smo spali v isti postelji. V Londonu sem prvič videl luči in kafiče. Prvič sem si kupil kavbojke, ki mi jih ni bilo treba švercat. Požrl sem vse špagete v italijanski oštariji in jih ponoči v loku nalimal na rožnato steno prekrasne vile jako pomembne producentke. Tisto noč nisem spal. Zdrgnil sem steno. Podrajsal sem tapeto in zaribal svojo londonsko kariero. Tisto noč sem postal svoj Človek in ne svoja senca. Tisto noč sem vedel, da bo London ostal moja skrita ljubezen in, da se bom ženil drugje.

V Londonu moraš bit Lara Boeing ali pa Tadej Zupančič. Vse ostalo je kriket brez palice, polo brez konja ali Dear lonDon brez Drnovška.

Oh, London, salutiram in pojem tebi v čast. Še se vrnem. Kot mrtvec, ki pride k ljubici na obisk, pa čeprav mi boš zaprl vrata in bom jokal na dežju, ne da bi videl vsaj tvoj L in vsaj nekaj pomrznjenih prstov skoraj golih east and end deklin.

Ko me je videl, v tistih smešnih hlačah za na kolo, se je začel valjat pod mizo, in ko mu je pogled uzrl še kolesarske čevlje, je skoraj umrl od smeha. Že drugič. Prekleti važič, ki zmerja vse in vsenaokrog, se je režal kot pečen maček.

»In to naj bi bil novodobni umetnik. Vse imate narobe in narobe svet je požrl pravi svet.«

Kaj čem jezikat, podarjenemu intervjuju se ne gleda v zobe, zato sem mu, sebi v bran in njemu navkljub, ponudil cigareto in mu jo v lokalu tudi pretkano prižgal. Aha? V sekundi je stal pred njim inšpektor za čike in mu molil pod nos kazen za državljansko neposlušnost. Zdaj sem se jaz valjal v smehu in se tolkel po kolenih, ko je stari rohnel kot nor in se drl po oštariji, da smo hlapci upognjenih hrbtov, da bomo že videli svojega boga in da nas bodo napadli Turki, Avstrijci ali pa Hrvati. Kakšen špetir. Začeli smo se prerivat okrog mize in se cukat za lase – ali je svet res boljši, lepši in precej manj smrdljiv – pa je kričal, da smo potomci golazni in da so vsi, ki so kaj vredni, že zdavnaj mrtvi in še zmeraj brez spomenikov. »Ja, mrtvi od raka!« se je usajal nanj smradni inšpektor. Cankar pa nazaj: »Prodana duša, slabši si kot oni zunanji fičfirič, ki liže rit vsakemu tujcu, ki zgreši pot in se ustavi v tej naši vukojebini, da nam proda kakšen nov kapitalistični izum in potem leta in leta pobira tantieme!«

Nič ni pomagalo. Končala sva zunaj, pod plinskim gorilnikom, ki je metal luč na najino okroglo mizo, kjer naj bi bil jaz moderator in on moderiranec; bilo je ravno obratno, ampak boj ni bil grenak, bil je fino žmohten.

Kave seveda nisva naročila, čeprav so zadnje znanstvene raziskave pokazale, da zaužitje približno 200 mg kofeina oziroma dveh skodelic kave na dan pozitivno vpliva na posameznikovo zmožnost koncentracije ter izboljšuje delovanje kratkoročnega spomina. Tudi kave z mamo nisva naročila, čeprav so še bolj zadnje znanstvene raziskave pokazale, da je mama ena sama – in samo včasih dve. Tista prava in tista bleda. Vlačuga. Naša domovina. To se mu je zdelo še kar zabavno in je takoj naročil liter črnega in encijan za počez. Dodal sem, da smo Slovenci nehali pit kavo zaradi njegove moraste črtice in da imamo zato zdaj samo dolgoročni spomin, v katerem zgolj preštevamo trupla in kopljemo jame za črne arhive in črvive novice. Razmišljat znamo samo za nazaj, ker nimamo pameti niti za danes, kaj šele za jutri, tako da je bog že zdavnaj mrtev, cesar izgnan, pa tudi sami se ne počutimo ravno najbolje, ker imamo drisko od politične zafrkancije in gradbinske drvarnice.

Besen kot ris si je začel pulit brke, klet v klobuk in s palico po zraku mahat, da smo vsi Slovenci zaslužili z njegovim škrabanjem in naj mu takoj nakažemo procente. Odbrusil sem mu, da je svoje kesanje kar dobro prodal. Kupoval je pijačo in fine dame, postal pijanec, revež in kurbir, mi pa na štrik in krivdo davit. Rekel sem mu, naj se pritoži na Sazas ali pa gospodu Alojzu Podrepu, ker je samo on tisti, ki vse ve in vse zna, in čeprav mu je potekel mandat že v vseh komisijah in je še vedno in bo tudi ostal podšef v igralskem in režiserskem fohu, podšef za Prešernove nagrade in podšef za abonmaje v Drami iz Ljubljane, gledališčih v Trebnjem, Sodražici in Šmarju pri Jelšah ter kulture in prosvete v rudarskih revirjih. Mladi režiserji pa naj crknejo in naj gredo delat radijske igre za drobiž.

O tem ni rekel nič, skozi cigaretno sopenje je zamomljal, da se mu zdijo Srbi v redu in naj namesto avtocest do Avstrije in Hrvaške raje zgradimo most do kokarde in stopimo z njimi, prsi ob prsi, v bran Kosovu.

»O Kosovu nimam pojma, vsak naj svojo rit rešuje, bi bilo pa fino, da bi tisto kavo spil ali pa jo vsaj vzel, jo skrivaj zlil k fikusu ob pisalni mizi, pa bi bil fikus sit in mati cela, da ne govorim o Sloveniji, ki bi bolj vesele pesmi pela.«

Zdaj sva šele fino zaropotala. Mojster je usekal monolog in jaz premolk, ko se je drl name, nase in spet name, in je še kelnarca ušla za šank skrivat svoje zgornje adute ter za podpis premirja dala gor nekaj lažje štime od naše največje honey bunny pjevalke. Mojster je spremenil smer in z ušesi zaplaval v eter, saj kdor poje, zlo ne misli, pa čeprav si težko sploh kaj pametnega izmisli.

»Mnjami. Tale debilana mi pa orng diši. Kakšen fuk je vam Kranjcem v dolgčas. Slišim, da je celo sam gospod Janez Janša čestital tejle zmagovalki letošnje Eme. Fino, nič ne rečem, čestital bi ji tudi sam, tako po kurentovsko bi jo objel in z njo poskakoval na zvonjenje zvonov iz bližnje cerkve, ko pa v svoji dremajoče prazni glavi ne razume, da so jo spet pošteno nategnili. Po moje ji ni čestital gospod Janez Janša, temveč tisti trije konceptualni umetniki z istim imenom, dolgim gobcem in glavo za vice ter mirno Bosno in pijani Beograd. Bravo fantje, tako se dela. Lop po psevdo politikih, lop po psevdo pevkah in lop po psevdo prašičkariji. Drek pa psevdo država, kjer moraš kruh po smetnjakih iskat in se kregat o tem, ali ti je ime Ivči ali Ivek. Ime ti nataknejo, pamet si pa sam prislužiš!«

Pritaknil sem, da mora bit človek poreden, drugače lahko samo po trgovinah na kredit kupuje šaro, ki je sploh ne potrebuje niti je ne zna uporabljat. Pa me ni slišal. Encijan je prijel in že je vlekel kelnarco na plesišče plesat eden na enega ali en dec na dve ziziki. Škandala resnično nisem hotel, kdo pa sem, da bi mojstru pamet solil, zato sem zaplesal tudi sam. Z lokalnim pubecom, ker je to zdaj popularno, da si malo tudi mehak in politično korekten. V Ameriki črnca ali žensko za predsednika, v Sloveniji pa homoseksualca. Pravcato razkošje bio zajtrka za krznonosače.

Ples mi seveda ni bil povšeči, bil je preveč enostranski, je pa bil kolorit dovolj ubran, ko smo plesali na žive in mrtve in oni okostnjaki in jaz prekleto pri sebi. Čas je bil pri miru, slika motna in zvedel nisem nič, samo Matilda je za blagajno računala odpustke.

Dovolj, vzel sem odhod pod noge. Ivan je še vedno vroče skakljal na metafizično metaforične komade naše hopa cupa tupa glupa scene in po hlapčevsko vrtel žensko sodrgo po znucanem parketu. Obrnil sem se, da bi mu rekel še kakšno zmerjavko, ko se brkač zasuče na peti in mi pljune u fris. Čeljust mi je obvisela v prostem padu in tišina je čakanje škodoželjnih fac dobila.

»Za srečo. Ob premieri.« »Aja,« sem zacmokal in mu ga mokrega spustil nazaj. »Zate. Enako. Za našo srečo. Da te bomo enkrat končno razumeli.«

Popljuvana sva se zarežala. Njegov brk in moja brada. Roke so bile že preveč pijane in preveč utrujene od mahanja po zraku za boljši jutri in srečnejšo Slovenijo.

Zunaj je bil navaden dan, gostilna zaprta in notri tema. Vse je en sam privid, sanje so včasih bolj resnične kot resničnost sama. Noč je v krajcu pela pesem o svobodnih ljudeh, enakosti in spravi. Luna je zraven srednji prst v zvezde molela. V njunem hihitanju sem zakoračil nazaj v center – ko pijem, ne vozim – in slišal, da sta se nočni ptici od smeha v naš razplet po slovenskih blatnih lužah zares in do konca uscali. Amen prvič.

Prešerna ni bilo gor. Baje so mu že na avtobusu Kranj–Ljubljana ukradli vse fige in se je šel obesit na cvirn, je baje padu na kamen in reku amen. Drugič.

Z mojstrom o Hiši nisva rekla nič. Silvan me bo zadavil, pa kaj. To se mi zdi edino prav. On si misli svoje, jaz svoje, vi pa si boste tudi samo svoje. Temu bi celo Roland Barthes prikimal in rekel amen, v tretje.

Vse lepe in dobre stvari se zgodijo samo trikrat. Več je že nebuloza. Tako kot s Slovenijo. Najprej s Kraljevino, potem z Jugoslavijo in na koncu s Kokoško. Pa smo spet pri treh kočijah. Za pravljične številke moraš imet talent in vino namesto kave pit. Amen cuzamen.

Hiša Marije Pomočnice, Slovensko Mladinsko gledališče, Ljubljana