Kako sem pljunil Cankarja in preživel

Rožnik, Cankarjev vrh. On je spet prišel s tremi kočijami. V prvi palica, v drugi njegov klobuk, v tretji mojster in njegova pamet. Sam sem prišel samo z biciklom. On je imel brke, jaz brado, staro teden dni, in kup mozoljev zaradi Hiše Marije Pomočnice, kjer se udinjam režiserju in likovniku Silvanu Omerzuju za dramaturga. Cankar je bil mrtev in bel. Jaz še vedno živ in enako črn. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Simpl ko’ pasulj

“La técnica es la técnica porque sin técnica no hay técnica.”

“Tehnika je tehnika, ker brez tehnike ni tehnike.”

Félix Savón, kubanski boksar, trikratni olimpijski zmagovalec v težki kategoriji. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Sanja svinja kukuruz

Že ob petih in pol mi je moj naslednik zarinil svojo nogo v oko in moja princeska je zarohnela v očijevo uho, da naj izginem iz njene postelje. Dvignil sem svojo telo in z njim odšel pripravljat zajtrk. Svoje zaspano betico sem pustil še tam, da je pojasnilo malima živinčetoma, da je to postelja staršev, ne pa otrok in, da naj spokata onadva. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pri Blacku doma (0.)

Ker se Mario spet in spet poslavlja, so me prosili, da pomagam obupanim televizijskim odvisnikom preživeti puste, brez mlačnega čaja in suhega keksa, tedne in mesece ter prevzeti režijsko palico njegove oddaje. Za voditelja so mi ponujali Marka Potrča, Potrča Marka, Marka ali Potrča, malo tudi Iztoka Gartnerja in še malo Gartnerja Iztoka, pa žal slednji ni imel časa, ker ima kot filmski kritik, publicist, tv voditelj, svobodni novinar, divje zaljubljen v Tino, voditelj prireditev, moderator, glasbenik in nekoč pred davnimi davnimi časi tudi ginekolog in še in še, preveč dela, sem predlagal, ne ozirajoč se na očitke nepotizma, da štafetno palico besednega in podobnega ničenja ob nedeljah zvečer prevzame Black in oddaja “Pri Blacku doma”. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Kdaj začnemo?

Noč je spet nazaj dobila svojo gluho tišino. Novoletna vojna je mimo. Na naši ulici smo skoraj vsi preživeli, razen enega, ki je izgubil prst, drugega, ki je ostal brez očesa in uboge mačke, ki je spustila dušo, ko je lačna napačno stikala za novoletnimi darili v smetnjaku, ki so ga (ne)znani petardni idioti izbrali za svoj dvigni ego, pokaži tiča in pozabi na možgane, gremo se vojaški poligon ubi, kolji in prži torpediranja v prijetni stanovanjski soteski, ki se imenuje Naša in jo bomo branili z našimi lastnimi telesi pred odpadanjem ušes in sekanjem živcev za bližnji pravoslavni božič.

Kdaj začnemo? Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Paparaco Bložič

Pograjca ni bilo. Je moral doma kuhat čaje za male bolane bruhavčke. Black je bil in videl vse. Skozi okno. Mrzla noč, zato bunda, kapa in šal. Termofor na hrbtu, dvojni štumfi in ta velik objektiv za nočne slikarije. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Dan brez blefa

Ob torkih ne režiram Brechta v Berlinu in ob torkih ne šlatam opernih div v Veronskem amfiteatru. Ob torkih sem samo v Lescah. Tam učim otroke teatra. Dve skupini sta. Prva od šest do deset in druga od enajst do osemnajst. Prvi so še smrkavi in nimajo pojma. Drugim že nagajajo kocine in so jim mozolji že odveč. Prvi so Že otroci in drugi so Še otroci. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Oči černje

Na letalu proti domu nisem hotel videt nikogar, samo malo zatisnit oči in se na hitro požogat s svojimi erotičnimi fantazijami. Bilo je toplo in veter nas ni premetaval, zunaj zvezde. Začetek je bil zares obetaven. Videl sem se, da oblečen v Dedka Mraza jaham jelenčka skozi zasnežni gozd. Namesto rdeče vreče sem na ramenu premetaval Babico Mraz. Zvonjčkljasto se mi je režala v uho in zajčki so v snegu igrali na ledene sveče. Pred nama se je odprla pot. Hiša. S cukrom belim. S kaminom na drva in večerjo za dva. Odvrgla je plašč in v spanju sem zacmokal lepo je biti v naši hiši nag in nisem dvignil roke, da bi jo vprašal, kako to, da spodaj nima dolgih gat. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš

Na letalu sem videl gospoda Peterleta, gospo Stabej in gospo Malovrh. Ostali, gospe in gospodje, ki sem jih srečal in morda tudi videl, so bili bolj nevidni kot vidni, zato se mi zdi, da jih nisem videl. Tisti, ki smo se videli, smo si rekli dober dan in pojdi se solit, ker je bila ura šele šest in pol. Ob devetih morajo biti vsi vidni šefi in vsi nevidni nešefi v svojih evropskih pisarnah. Ob devetih zjutraj se v Bruslju začne delat. Ob devetih Kafka in gospodje K. – ji v svetlih in zračnih evropskih pisarnah, ki smo jih mi financirali, sredi evropskega parlamenta, v srcu Evrope, začno reševat svet. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Slovenec sem, pa kaj

Teden je bil hud. Barvast. Sem bil pisan kot čačke na slikarjevi paleti. Tekal sem po vrtečem globusu našega planeta in iskal svojo pravo identiteto. Slovenska trdna tla so se mi spodmaknila že v sredo zvečer. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »